Težko je reči, zakaj, toda starošolska stop-motion animacija ima nek prav poseben čar, ki uspešno kljubuje zobovju časa in je praktično imuna na zastarelost oz. iztrošenost. To dokazuje tudi španska strašljivka The Apostle, ki prepleta grozo, humor in umetniško izročilo nadrealizma v prav posebno kombinacijo, katere gledalec zlepa ne bo pozabil. Glavna odlika tega slabo uro in pol dolgega animiranega filma je v tem, da se uspešno izogne žanrski formulaičnosti in tudi nekje na polovici gledalcu še vedno ne bo povsem jasno, kam bo zgodba krenila in kam samo dogajanje sploh pelje. Okvirni zaplet je preprost; pobegli zapornik skuša najti lokacijo, kamor je pred leti zakopal svoje ukradeno premoženje, pot pa ga zanese v skrivnostno vasico, ki jo vodi diabolični duhovnik Don Casareo. Tu pa se težave šele začnejo; nenavadna izginotja, strašljivi uroki, prikazni iz onostranstva, zastrupljena pijača, mrtva mačka, cerkev, polna ukredenih dragocenosti, prihod ukazovalnega nadškofa in njegovega razumnega asistenta, bolezni in še marsikaj. Takšna navidez kaotična kombinacija lahko ustvari zmedo od filma, toda The Apostle je animiranka, ki uspe vse za žanr grozljivk značilne motive združiti v smiselno celoto, kjer gledalcu morebiti ne bo povsem jasno, kaj se dogaja, toda na srečo film premore ogromno stila in čudovite stop-motion animacije (še posebej pohvale vredna je svetloba, ki je naravnost fenomenalna), da ga ne bo preveč motilo, če se bo na več točkah počutil izgubljenega. Groteskne podobe, črni humor, prepričljivo vzdušje ter kompleksna zgodba, ki zadiši po velikanih kot sta Edgar Allan Poe in HP Lovecraft so več kot dovolj močni razgoli za večkratni ogled te male animirane mojstrovine.