Taylor Sheridan je eden najbolj drznih in inovativnih filmskih avtorjev v zadnjem desetletju, saj je ta spisal (in občasno tudi režiral) moderne western / neonoir klasike kot so Sicario, Hell or High Water in Wind River, zato je z njegove strani upravičeno moč pričakovati zgolj presežke. A visoka pričakovanja imajo nadležno navado, da so včasih previsoka in da se gledalcem od višine zvrti, rezultat tega pa je Those Who Wish Me Dead, ki ga je težko opisati s kakšno drugo besedo kot razočaranje. Film o mladem fantu, ki je priča umoru svojega očeta in se znajde sredi neokrnjene divjine na begu pred dvojico najetih morilcev, na pomoč pa mu priskoči zafrustrirana nekdanja gasilka in gozdna čuvajka Hannah (Angelina Jolie), najbolje funkcionira kot nostalgični in nepretencizoni poklon drugorazrednim trilerjem iz 90. let, preko katerih so si kariere ustvarili mišičnjaki kot so Jean Claude Van Damme, Steven Seagal in Sylvester Stallone. V osnovi gre za spodobno in neškodljivo žanrsko zabavo brez trajne vrednosti, ogled filma pa bi lahko primerjali z obiskom restavracije s hitro prehrano, kjer že sproti pozabljamo, kaj sploh konzumiramo. In ravno tu tiči glavni problem pričujočega filma; od kalibra, kot je Sheridan, bi pričakovali mnogo več kot instant akcijo s povprečnimi igralskimi predstavami, enodimenzionalnimi liki, neštetimi žanrskimi klišeji, luknjasto zgodbo, cenenimi posebnimi učinki in nevznemirljivimi akcijskimi prizori. Izpostaviti velja še eno težavo, ki cilja na zunanji izgled glavne junakinje (nekateri zlobni jeziki bodo to pripombo najverjetneje dojemali kot seksistično, vendar je to njihov problem); gledalec bo Joliejevo z njeno zaskrbljujoče suhljato postavo težko dojemal kot trdovratno akcijsko junakinjo, temu pa ne pomaga niti spoznanje, da je njena igra v najboljših trenutkih zelo medla in neizrazita. Those Who Wish Me Dead je žal na vseh nivojih globoko razočaranje, še posebej pa za tiste, ki ste / smo od Sheridana pričakovali nov žanrski presežek.