Chapter 27 je film, ki že na podlagi same vsebine tvega negativne odzive občinstva, saj se ta dotika ozadja enega najbolj šokantnih in tragičnih dogodkov v zgodovini rock’n’rolla; atentata na nekdanjega Beatla, mirovnika in idola hipijevske subkulture, Johna Lennona. Ta je 8. decembra 1980 v poznih večernih urah padel pod streli duševno neuravnovešenega oboževalca Marka Davida Chapmana, ki je glasbeniku med drugim zameril izjave o tem, da so Beatlesi večji od Jezusa in da se je v svojih pesmih pogosto norčeval iz motivov krščanske vere. Chapman je zaradi svojega dejanja še danes množično osovražen, saj je umoril poeta miru in ljubezni iz še danes ne povsem jasnih razlogov, zato bi se marsikomu zdelo nesprejemljivo in žaljivo, da bi kadarkoli posneli film o njegovem življenju. Chapter 27 je tako film, nad katerim bodo mnogi dvignili roke zgolj zato, ker ponuja neolepšan in – kolikor je pač mogoče – objektiven portret nestabilnega in pogosto pasivno agresivnega outsiderja, ki prispe v New York z dvojnimi nameni; srečati svojega glasbenega idola in ga umoriti. Režiser in scenarist Jarrett Schaefer se ne poslužuje odkritega kritiziranja Chapmana in njegovega okrutnega dejanja in namesto tega postreže z mučno, vendar hkrati fascinantno karakterno študijo napol shizofrene osebnosti, ki je v zadnjih dneh pred atentatom zbegano lovila ravnotežje med malikovanjem in preziranjem Lennona kot človeka in glasbenika. Ta navidez hladnokrven in neprizadet pristop je najverjetneje tlakoval pot mnogim ogorečenim kritikam, ki so film označile za žaljiv in neprimeren. Debate o tem, ali si Chapman “zasluži” svojo igrano biografijo, so sicer na mestu, toda po drugi strani se zdi arogantno označiti nek film za slab zgolj zato, ker v njem nastopa slab človek. Nenazadnje pa si Chapter 27 zasluži pozornost že zaradi fenomenalne igre Jareda Leta, ki pred očmi gledalca poskrbi za presunljivo fizično in psihično preobrazbo, s tem pa študijo čudaške osebnosti, kot je Chapman, naredi še toliko bolj fascinantno. S tehničnega vidika se film ne more pohvaliti z vrhunsko produkcijo in prav tako se mu pozna omejen proračun, vendar pa ga po drugi strani ravno ta minimalizem drži na realnih tleh in tako uspe biti poetičen brez odvečne sentimentalnosti in grob, ne da bi ob tem izpadel neobčutljivo. Chapter 27 je tako film, ki bo vedno razdelil občinstvo na tiste, ki bodo v njem prepoznali zanimiv psihološki portret neuravnovešenega uma ali pa neokusno eksplotacijo. Odločitev pa je kakopak na strani gledalcev.