Odnosi med materami in hčerkami pogosto predstavljajo razburkane čustvene valove, če pa se mednje prikrade tudi tako težaven konflikt kot je odvisnost od mamil, pa lahko situacija vse vpletene popolnoma izčrpa. Tega se zaveda tudi družinska drama Four Good Days, posneta na podlagi časopisnega članka novinarja Elija Saslowa (ta je film tudi pomagal spisati) in v ospredje postavlja teden dni v življenju Deb in njene hčerke Molly, ki se že več kot deset let neuspešno spopada s heroinsko odvisnostjo, simbolično luč na koncu tunela pa ji predstavlja nova terapija z mesečnimi dozami opioidov, ki naj bi odgnali željo telesa po jemanju mamil. A preden lahko Molly dobi prvo dozo, mora ostati štiri dni popolnoma čista, kar pa je lažje rečeno kot storjeno; Deb jo tako vzame v svojo varsto in poskuša obvarovati pred tem, da bi zašla na stara pota, vendar pa se kmalu izkaže, da čaka tako njo kot Molly čustvena bitka, znotraj katere se bosta obe ženski prisiljeni soočiti s svojo težavno preteklostjo in številnimi nerazčiščenimi grehi. Four Good Days resda v ospredje postavlja boj z odvisnostjo, vendar pa ni klasična odvisniška drama; režiser Rodrigo Garcia se namreč bolj kot na prikaz Mollyjinega čiščenja od mamil osredotoča na dinamiko med odtujenima materjo in hčerko, ki ju odlična odigrata Glenn Close in Mila Kunis. Glavna odlika filma je ta, da se izogiba klišejem s požrtvovalno in večno dobro materjo, ki križarsko rešuje svojo izgubljeno hčerko, ampak namesto tega tako Deb kot Molly prikaže v karseda realistični luči z vsemi prednostmi in napakami. Četudi film neposredno ne išče krivcev za epidemijo heroinske odvisnosti, je gledalcu jasno, da pri tej problematiki velikv vlogo odigra ravno okolje, v katerem posameznik odrašča. Garcia tako v zgodbo vnese elemente družinske drame, da bi razgalil posledice odraščanja v neurejenih razmerah; Deb tako ni cankarjansko nedolžna mater, ampak oseba s številnimi napakami iz preteklosti, ki so sokrive za Mollyjin padec v odvisnost. Zaradi življenjskih likov, odličnih predstav in presenetljivo pogoste rabe humorja Four Good Days brez težav obdrži gledalčevo pozornost, četudi je končni rezultat film, ki nerodno omahuje med družinsko melodramo in grobo realistično dramo o življenju odvisnikov. Če je Garcia zelo uspešen pri prikazu težavnega odnosa med materjo in hčerjo, je z vidika odvisniške drame film preveč sentimentalen in poenostavljen, a na srečo nikoli ne zapade v pretirano pocukrano hollywoodsko estetiko, ki se v vsebinsko podobnih izdelkih žal prepogosto najde. Four Good Days je film, ki bolje funkcionira kot prisrčna, ganljiva in zabavna zgodba o odtujenih materah in hčerah, za kakšen bolj pristen film o heroinski odvisnosti pa iščite nekje drugje.