Punk rock sredi dolgočasnega ameriškega predmestja; tako bi lahko na najbolj preprost način opisali zgodbo divje anarho-romantične komedije Dinner in America, ki si jo je režiser in scenarist Adam Rehmeier zamislil kot poklon starošolski punk rock sceni 90. let. Natančneje tisti sceni, ki je še živela punk rock življenje, ustvarjala v garažah in kleteh, ki so skoraj vedno zaudarjale po alkoholu, cigaretah in znoju ter širnemu svetu podajala navdihujoče parole o svobodi, strasti in pozitivnem čudaštvu. In sredi tega prikupnega kaosa se pogosto rodi ljubezen, tokrat med podivjanim punk rockerjem, piromanom in upornikom z razlogom Simonom ter sramežljivo in ekscentrično najstnico Patty, sicer vročo oboževalko benda z zamaskiranim frontmanom, ki je kakopak nihče drug kot Simon. Ta je na začetku filma zaradi svojega neodgovornega obnašanja na begu pred policijo in se zateče v Pattyjin dom, med dvojico pa se hitro prižgejo iskrice zatreskanosti in kasneje tudi iskrene ljubezni. Dinner in America je v osnovi romantična komedija, ki smo jo videli že neštetokrat; dva čudaka, vsak na svoj način ujeta v moreč ritem kapitalističnega vsakdanjika, morata spoznati sama sebe, da bi s tem ljubila drug drugega. Toda Rehmeier preseže okvirje predvidljive žanrske zabave in romantične elemente spretno zapakira z duhovito, ostro in politično nekorektno satiro na temo moralske čistunskosti ameriških predmestij, ki zatira posamezniko individualnost ter njegov lov za sanjami. Film hkrati uspe izpolniti dve osnovni poslanstvi vsake dobre romantične komedije; predstavi izredno všečna in prikupno čudaška lika ter med njima vzpostavi izvrstno kemijo, še posebej po odličnih predstavah Kyla Gallnerja in Emily Skeggs. Po dolgem času je Dinner in America pristna komedija, ki hollywoodski pocukranosti in sluzavi politični korektnosti pokaže sredinca in žge tisti punk rock, ki ga niso požrle masovne korporacije.