Četudi je akcijska srhljivka Till Death (zaenkrat) deležna presenetljivo pozitivnih odzivov tako kritikov kot občinstva, že bežen pogled na njeno okvirno zgodbo ne ponuja ničesar, nad čemer bi bil gledalec pretirano zainteresiran; Emma se nekega jutra zbudi priklenjena z lisicami na svojega mrtvega moža, ki pred njenimi očmi stori samomor, situacija pa se še poslabša, ko v njen dom vdreta dva kriminalca, da bi jo umorila. Na najbolj poenostavljen način bi lahko rekli, da Till Death spominja na kombinacijo trilerja Geralds Game in komedije Home Alone, seveda z mnogo več poudarka na nasilju kot pa humorju in fizičnih gagih. Kot že omenjeno, okvirni zaplet ni ravno obetaven, saj je žanr srhljivk (še posebej tistih z bolj feminističnimi toni) dobesedno nasičen s tovrstnimi filmi in žal je končni rezultat točno tisto, kar se potihem pričakuje; neškodljiv, kratkočasen, vendar pa hkrati izredno predvidljiv, le redko napet in dolgočasen triler, ki bi lahko mirne volje strmoglavil na DVD tržišče in pristal med ceneno B – robo. Glavna težava filma ni toliko v tem, da ima prežvečeno vsebino, ampak predvsem v tem, da je režiser in scenarist S.K. Dale za glavno vlogo rekrutiral nikogar drugega kot Megan Fox. Da, točno tisto Foxovo, ki se je najbolj spomnimo po njenem poziranju v kratkih hlačkah v hitropotrošnih akcijskih smeteh Transformers in epizodnih vlogah v igrani različici Teenage Mutant Ninja Turtles. Zunaj teh dveh blockbusterjev Foxova ni pustila nekega globjega vtisa in tudi v pričujoči srhljivki dokaže zgolj to, da zaenkrat še ni sposobna nositi filma na lastnih plečih, še posebej zaradi njenega pogosto neekspresivnega (beri; zdolgočasnega) obraza. Ne pomaga niti to, da je njen lik obupno klišejski prototip t.i. razočaranje gospodinje s travmatično preteklostjo, ki je poročena z bogatim možem, ki ga kakopak vara. Till Death je primeren za enkraten ogled, pa še takrat se lahko zgodi, da bo gledalca film začel dokaj hitro dolgočasiti.