Kultna serija ZF romanov Dune pisatelja Franka Herberta je svojo prvo filmsko adaptacijo doživela leta 1984 v režiji Davida Lyncha; navkljub edinstveni vizualni podobi in velikanskim amibicijam filmu ni uspelo navezati stika z občinstvom in je tako predstavljal eno največjih finančnih polomij tistega leta. Na srečo pa se več kot 35 let kasneje Herbertov ep vrača na filmska platna, tokrat v režiji kanadskega vizionarja Denisa Villeneuveja, ki je podobno kot Christopher Nolan eden od nosilcev t.i. intelektualnega blockbusterja, zato se zdi več kot primeren za adaptacijo omenjenih romanov oz. vsaj prve polovice prve knjige, katero pričujoči film pokriva. Dogajanje je postavljeno na peščeni planet Arrakis, kjer se za nadzor nad dragoceno začimbo, ki je vir neskončne in skrivnostne moči, borita vplivni družini Harkonnen in Atredies. Sredi vojne za začimbo se znajde mladenič Paul Astredies (izvrstni TImothee Chalamet), naslednik svojega očeta, ki mora po spletu tragičnih okoliščin prevzeti prestol in sprejeti težke odločitve, ki bodo vplivale ne zgolj na usodo njegove družine, ampak celotnega planeta. Dune je precej netipičen ZF ep, ki ga v današnjem času hitropotrošnih in pozabljivih blockbusterjev, vse težje videti; grandiozna vesoljska pustolovščina, ki postreže z osupljivo vizualno podobo, sapo jemajočo fotografijo, razkošno kostumografijo, atraktivnimi akcijskmi sekvencami ter čudovito glasbo Hansa Zimmerja, film pa tudi na vsebinski ravni ohrani kompleksnost in večplastnost zgodbe, ki ohranja Herbertovo literarno vizijo, hkrati pa ji doda nekaj svojih domiselnih idej. V času, ko so ustaljene vesoljske franšize tipa Star Wars in Star Trek postale samo še praznoglave in brezdušne molznice denarja, Dune rešuje čast prihodnosti žanra znanstvene fantastike z vizionarskim, grandioznim in presenetljivo poetičnim spektaklom za mnoge generacije.