Kariera Bruca Willisa, ki je bil nekdaj igralsko poosebljenje pojma “kul”, je že lep čas v zatonu in zdi se, da bo počasi prehitel Nicolasa Cagea v številu nizkoproračunskih smeti, katere vsakoletno ugledajo luč sveta. A če smo popolnoma pošteni; v večini teh zmazkov je Willis prisoten zgolj za kratek čas ali pa je njegova igra tako naveličana in komatozna, da bi bilo popolnoma vseeno, če se v filmu nahaja ali ne. ZF akcija Cosmic Sin spada v slednjo kategorijo; gre za tretjerazredne smeti, ki se več kot očitno naslanjajo na zvezdniški imeni Willisa in Franka Grilla, pa četudi oba večino časa delujeta, kot da bi najraje čimprej pobegnila iz filma, v katerem sta se znašla, kar jima ni za zameriti. Že to, da mora film v uvodnih minutah nametati dolga čreva razlaganja ozadja zgodbe, ki je v osnovi lepljenka vseh generičnih ZF filmov na trgu, pove, da Cosmic Sin ne ponudi veliko, kar bi zbudilo gledalčevo pozornost. Akcijski prizori so presenetljivo redki in obupno zmontirani (ne bi pretiravali, če omenim, da je skoraj polovica filma sestavljena iz brezdušnega razlaganja tega, kaj morajo osrednji liki početi, četudi je gledalcu že po petih minutah vseeno, kaj se bo zgodilo), vzdušja praktično ni, posebni učinki so tretjrazredni in liki obupno kartonski, da je o njih težko povedati karkoli omembe vrednega. Cosmic Sin je film, ki bi že v 80. letih izgledal zastarelo, kaj šele leta 2021.