Maggie Gyllenhaal se je doslej dokazovala kot igralka, tokrat pa se prvič predstavlja v bistveno bolj zahtevni vlogi režiserke svojega celovečernega prvenca The Last Daughter, posnetega na podlagi istoimenskega romana priljubljene italijanske pisateljice Elene Ferrante. Tako v knjigi kot v filmu spremljamo zgodbe Lede, ločene profesorice angleščine v srednjih letih, ki se po tem, ko njeni odrasli hčerki odpotujeta v Kanado k svojemu očetu, odpravi na krajše počitnice v majhno pristaniško meso na jugu Italije. Tam naveže stik z mlado družino, katere prisotnost prebudi njene skrivnostne in temačne spomine na zgodnje materinstvo, ki ga Leda ni znala najbolj obvladovati, njene nekonvencionalni vzgojni prijemi, temperament ter vse bolj očitne luknje v zakonu pa so vlogo skrbnice svojih hčera še dodatno obremenile. The Last Daughter je umirjen, počasen in otožen film, ki razgali redko videno perspektivo materinstva, kjer glavni junakinji otroci predstavljajo prej breme kot blagoslov, njeno hrepenenje po popolni osebni svobodi ter neukrotljivosti duha pa prav tako prinašajo ogromen davek ne zgolj zanjo, ampak tudi za družino, od katere se postopoma odtuji. Gyllenhaalova se v filmu izkaže kot občutljiva režiserka s subtilnim občutkom za poetičnost, ki neprestano vdira v neprijetne portrete resničnosti glavne junakinje, do katere bo gledalec občutil enako mero empatije kot tudi zgražanja, še posebej po zaslugi odličnih in hkrati kompleksnih igralskih predstav oskarjevske Olivie Colman in Jessie Buckley, ki odigrata “starejšo” in “mlajšo” Ledo. Film odlikujejo tudi elegantni preskoki med sedanjostjo in preteklostjo ter umirjen ton, ki dobro ujame vzdušje ležernega mediteranskega okolja. A kljub mnogim atributom film The Last Daughter neprestano daje občutek, da mu nekaj manjka in da obljublja mnogo več kot je na koncu sposoben dati; nič ni narobe s počasnim tempom zgodbe, če ta vodi do nečesa zanimivega, toda v primeru pričujočega filma se zgodba razvija kot zoprn “deja-vu”. Vsakič, ko se zgodba filma premakne, se zdi, da se ne more docela znebiti nekakšne predvidljivosti in formulaičnosti materiala, ne pomaga pa niti to, da zna biti film na več mestih precej razvlečen. Da ne bo pomote; The Last Daughter ni slab film in Gyllenhaalova je več kot kompetentna filmarka, pa vendar ima še dovolj prostora za napredek.
