Njegovo ime je Barry Champlain. Je enako oboževan kot tudi osovražen radijski voditelj nočnega pogovornega šova, v katerem ne manjka ostrih besed, politične nekorektnosti in necenzuriranega obračunavanja med Barryjem in njegovim občinstvom. Zaradi svojega židovskega porekla je pogosta tarča telefonskih napadov pripadnikov neonacističnih tolp, ki prezirajo njegove močno liberalne nazore, še posebej močno pa jih boli, da se Barry z njimi spušča v verbalne konflikte glede občutljivih tematik kot so rasizem, holokavst in homofobija. Z današnjega vidika je kontraverzna drama Talk Radio, eden od bolj (krivično) spregledanih filmov Oliverja Stona, nekakšna zlovešča napoved časov, ki prihajajo; časov, ko se mediji napajajajo s senzacionalizmom, sluzavo politično korektnostjo ter lažnimi novicami, občinstvo pa goji skorajda mazohističen odnos do ljudi, katerega močno prezira, hkrati pa se ni sposobno obrniti stran in ignorirati glas, ki mu ni povšeči. “Če me sovražite, zakaj me potem poslušate?” večkrat vpraša Champlain v vrhunski igralski predstavi Erica Bogosiana (ta je s Stonom tudi napisal scenarij, ki temelji na njegovi istoimenski gledališki predstavi, ki je delno povzeta po resničnem življenu radijskega voditelja Alana Berga, ki sta ga leta 1984 umorila dva pripadnika neonacistične tolpe) in Stone v svoji ostri drži ne popušča pri serviranju bolečega sporočila, ki bi lahko služilo kot groteskno ogledalo družbe, ki se tudi po več kot 35. letih ni kaj bistveno spremenila. Četudi se glavnina filma odvija v notranjosti radijskega studia, dogajanje ni niti približno dolgočasno ali razvlečeno, še posebej zaradi pikrih dialogov, spretne montaže in Bogosianove magnetne predstave, ki uspe sicer izredno zoprno osebnost približati gledalcu do te mere, da je ta celo nadnjo očaran. Z drugimi besedami; Barry Champlain, Oliver Stone in nenazadnje tudi Talk Radio vas izzivajo, da jih ignorirate.