Prozna dela ameriškega pisatelja Cormaca McCarthyja, še posebej iz zgodnejšega obdobja, ne bi mogla biti močneje zaznamovana s kontrasti, ki pri gledalcu zbujajo tako očaranje kot gnus. Njegov tretji roman Child of God (1973) je zgovoren primer takšnega literarnega dela, ki prepleta poetičnost in brutalnost ter skorajda surrealno vzdušje in grob, odvraten realizem. Relativno kratko delo (slabih 200 strani) se odvija v umazanem, zakotnem in od Boga pozabljenem predelu zvezne države Tennessee na začetku 60. let; glavni junak (če mu lahko tako lahko sploh rečemo) je 27 – letni Lester Ballard, družbeni izobčenec, nasilnež in psihopat, katerega odlika je ta, da spretno strelja s puško. Ko na začetku romana izgubi streho nad glavo, postane klatež, ki med drugim prebiva v gorski jami, s tem pa postopoma izgubi razsodnost in se zateka k izvajanju bodisi kriminalnih (kraja, pretepi, pogosti spor s policijo zaradi njegovega čudaškega obnašanja) ali pa moralno sprevrženih dejanj (nekrofilija, uboj otroka). In bolj ko gre zgodba proti koncu, bolj se izgublja Ballardov že tako šibak občutek za humanost in empatijo, bralec pa ima občutek, da nima pred seboj več človeka, ampak podivjano žival, nevredno obstoja.
Če ni že jasno, Child of God predstavlja zelo naporno branje in je hkrati eden od McCarthyjevih najbolj kontraverznih romanov. Kot je od pisatelja moč pričakovati, ta bralca pritegne z nenavadnim stilom pisanja (minimalno postavljanje ločil, menjava prvoosebne in tretjeosebne perspektive, grobo realistični opisi dogajanja, kjer ni moč najti nobenega odtenka emocij) ter svetom, ki je degradiran, zaostal in tako umazan, da bo bralec po prebrani zadnji strani potreboval kopel. In ravno v tej umazanosti se tudi skriva mojstrska moč pričujočega romana; McCarthy s svojim značilnim poetičnim jezikom, ki je tokrat usmerjen v opisovanje večno hladne in do človeka neizprosne narave ter osupljivo natančnim opisom dogajanja bralca nemudoma potegne vase in ne izpusti vse do zadnje strani. Roman ne pozna cenzure in se hkrati ne pretvarja, da se za gnusnim nasiljem skriva kaj več; nasilje je tokrat zgolj nasilje in McCarthy nima tendence, da bi po tarantinovsko stiliziral dogajanje, ki tega niti ni vredno. Child of God je umazan roman, ki pa je hkrati napisan tako prepričljivo, vzdušno in na trenutke obarvano z morbidno lepoto, da ga je nemogoče odložiti. Kar pa je še najbolj presenetljivo; četudi je bralcu glavni junak odvraten, je hkrati dovolj zanimiv in nepredvidljiv, da ga spremlja vse do konca in z upanjem, da bo vendarle dobil zasluženo kazen za svoja dejanja. Child of God je mala literarna mojstrovina, ki resda ni primerna za vsakogar, toda če na strani pustimo okrutnost dogajanja, dobimo pred seboj čudovito spisan roman, ki ga bralec na tak ali drugačen način zlepa ne bo pozabil.
