Deževna noč. Majhno stanovanje. Dva zakonska para, en starejši, drug mlajši. Oba pred težko odločitvijo, ki jima bo spremenila življenje. Na teh temeljih stoji četrti celovečerec (če odštejemo delo na televiziji) enega od najbolj samosvojih in družbeno ozaveščenih slovenskih filmarjev Vinka Möderndorferja, ki si vedno upa drezati v najbolj boleče in zamolčane problematike modernega časa. Pa vendar je Zastoj nekoliko drugačen od Möderndorferjevih prejšnjih filmov, ki so vključevali neposredne komentarje o stranpoteh slovenske družbe; tokrat je dogajanje precej bolj intimno in zaznamovano z minimalizmom, značilnim za številne modernistične zgodbe. Glavnina filma se odvije znotraj majhnega stanovanja in ohranja fokus na osrednjih štirih likih, ki jih odlično upodobijo Mirjam Korbar, žal že pokojni Peter Musevski, Uroš Fürst in Barbara Cerar. Navkljub prostorski omejenosti gre za režiserjev najbolj emocionalno razburkan film, ki se osredotoča na hladnost in praznino odnosov, na katere vpliva kapitalistični kanibalizem ter večnim konfliktom med posameznikovimi željami in stanjem sveta, v katerega je ujet. Ujetniki so tudi glavni junaki pričujočega filma, katerega moč sloni predvsem na preprosti, vendar izpiljeni vizualni podobi; prizori deževnega mesta, pogostih izpadov elektrike, poplav, ki odnašajo smeti in privabljajo podgane, uspejo film začiniti s skorajda noirovskim vzdušjem, zato se v prvi polovici odvija skoraj kot triler, šele proti koncu pa pridobi elemente človeške drame, ki dogajanju odvzame nekaj napetosti. Zastoj ima sicer težave z neenakomernim tempom v drugi polovici, nekaterimi vsebinskimi luknjami ter predvidljivim razpletom, vendar gre še vedno za kvalitetno modernistično dramo, ki bo ostala v gledalčevem spominu.