Družbeno marginalizirane skupine se navkljub čezlužniški progresivni drži le redko znajdejo na velikih platnih, ne da bi bile ob tem obravnavane z dobršno mero pomilovanja in melodramatičnosti. In vsaj na prvi pogled se zdi, da je tudi mladinska komična drama CODA takšne vrste film; glavna junakinja je Ruby Rossi, ki odrašča v gluhonemi družini, medtem ko sama težav s sluhom nima in s pomočjo znakovnega jezika pomaga očetu in starejšemu bratu pri opravljanju ribiškega posla. In že ko se zdi, da je Ruby svoje življenje po končani srednji šoli v celoti posvetila družini, učitelj petja prepozna njen talent in jo postavi pred težko preizkušnjo; bo po končani šoli nadaljevala izobraževanje na univerzi in sledila pevskim sanjam ali pa bo zapisala svojo zvestobo družini, ki močno potrebuje njeno pomoč? Kot že rečeno, ima film CODA ves “potencial”, da se pred očmi gledalca odvije kot solzava drama, vendar režiser in scenarist Sian Heder na srečo ne pristaja na takšne preproste rešitve. Namesto tega smo deležni ganljive, presenetljivo duhovite in očarljive zgodbe, ki z ravno pravšnjo mero sentimentalnosti in življenjskosti razgali težavno odraščanje dekleta, ki je razklano med brusenjem pevskega talenta in skrbjo za dobrobit družine. Kar pa je še posebej občudovanja vredno; Heder razbija stereotipe o gluhih osebah z vključitvjo sofisticiranega humorja, pohvalno pa je tudi to, da pomemben del zgodbe predstavlja tudi znakovni jezik gluhih, ki tokrat v filmu ni zgolj za okras, ampak kot vzdušno pripovedno sredstvo. Tako dober rezultat pa ne bi bil dosežen brez pomoči odlične igralske zasedbe (Emilia Jones s svojo prisrčno prezenco vsekakor spada med najbolj obetavne mlade igralske upe) in uravnoteženega merjenja zbadljive komedije in tople človeške drame. CODA tako preseže okvirje solzave drame o vsakdanjih težavah gluhih ljudi in gledalcu sporoča, da je treba človeku včasih prisluhniti s srcem, ne pa zgolj z ušesi.