V današnji dobi filmskih predelav, vnovičnih zagonov uveljavljenih franšiz in drugih obupanih načinov za kovanje dobička bi lahko gledalci vsak remake nonšalantno odvrnili kot simptom kreativnega bankrota pohlepnih studijev. Toda predelave filmov same po sebi niso nič slabega, če se jih bodisi modernizira ali pa jim filmar doda svoj značilni avtorski pečat, ne pa da zgolj brezdušno kopira zmagovalno formulo uspeha izvirnika in se ob tem močno naslanja na njegovo vplivno zapuščino. Dober primer takšnega filma je predelava legendarnega odrskega in filmskega muzikala West Side Story v režiji Stevena Spielberga, ki je vrsto let veljal za njegov ljubiteljski projekt, v katerega je zlil vso svojo dušo in srce. West Side Story, moderna različica znamenite tragedije Romeo in Julija, je postavljena v leto 1957 in zaznamovana z napetim ozračjem ulične vojne med tolpama belopoltih Jetsov in portoriških priseljencev Sharks in sredi boja za sosesko, ki jo bodo mestne oblasti kmalu porušile, se vrine prepovedana ljubezen med Mario, sestro enega od Sharksov in Tonyjem, nekdanjim arestantom in članom Jetsov. Zgodba epskega muzikala ni posebej izvirna, vendar pa se moč Spielbergove predelave skriva v njegovem neizmernem spoštovanju do izvirnika ter hkrati uspešnemu prizadevanju, da bi že vsem znano zgodbo prikazal na samosvoj način. In slednje mu več kot uspe; film je tehnično brezhiben, razkošen, vizualno impresiven začinjen s spektakularnimi pevskimi in plesnimi točkami ter odlično odigran. Vsak kader, vsaka točka in igralska predstava je napolnjena s samozavestjo, strastjo in navdušenostjo, ki dokazujejo, da nismo priča zgolj še enemu brezdušnemu remaku, poleg tega pa zna Spielberg že od nekdaj zaigrati na pristne čustvene strune in zgodbi dodati kanček melodramatičnosti, ki pa ni nadležna. Kar pa je še posebej vredno hvale; poleg romantične zgodbe se film osredotoča tudi na močan in nevsiljiv družbeni komentar o rasizmu v problematičnih 50. letih, razrednemu boju in nasilju oz. njegovi destruktivni moči. Vsi ti aduti so zapakirani v edinstveno filmsko izkušnjo in kronski dokaz, da nad vsako predelavo klasike ni nujno treba obupati.