Južnokorejski filmski mojster Kogonada je močno presenetil že s svojim režijskim prvencem, romantično dramo Columbus, ki se je na melanholičen in poetičen način lotevala (vsaj navidez) neobičajne povezave med človekom in arhitekturo in kako slednja vpliva na obuditev in razvoj človekovih čustev. Raziskovanje teh neobičajnih vezi je filmar prenesel tudi v svoj naslednji celovečerec, ZF dramo After Yang, ki bi jo na najbolj preprost način opisali kot elegično pesnitev z zvokom in sliko; v filmu namreč spremljamo družino s posvojeno hčerko Miko in Yangom, predstavnikom t.i. tehno-sapiensa (beri; napredna vrsta človeškega robota). Ko Yang nenadoma postane neodziven, se oče Jake (Colin Farrell) odloči robota popraviti, pri tem pa se dokoplje do njegove banke spominov, ki postopoma razkrijejo Yangovo zasebno življenje in (morebiti) globoka čustva, ki jih je gojil do skrivnostne ženske Ade. After Yang je film o žalovanju oz. posameznikovem bolečem položaju, ko se mora ta šele ob soočenju z ugašanjem življenja soočiti s pomenom lastne eksistence, trdnostjo družinskih odnosov ter iskanjem odgovorov na vprašanje o posmrtnem življenju in nenazadnje kako ljudje sami dojemamo smrt. Ogromno ZF filmov je že uspelo vzpostaviti globoko čustveno vez med človekom in strojem, vendar gre After Yang pri tem še globje in razvija zgodbo v maniri filozofskih filmskih pesnitev Terrenca Mallicka, kjer odgovori na vprašanja ne prinašajo zadovoljitve, ampak je bistveno bolj pomembno, da vprašanja odpirajo nove poglede na svet, v katerem živimo. Odlična igralska zasedba, umirjen tempo, impresivna vizualna podoba in močna doza ganljivosti in tragičnosti naredijo iz filma After Yang še eno malo umetnino južnokorejskega vizionarja, katerega prihodnost je vsekakor svetla.