Erotični psihološki triler Deep Water, ki bi moral luč sveta ugledati že ped dobrim letom in pol, vendar je zaradi pandemije COVID-19 z mnogimi zamudami dosedaj obtičal v bunkerju, naznanja veliko vrnitev mojstra provokacije in žgečkljivosti Adriana Lyna po skoraj 20. letih (njegov zadnji celovečerec je bila erotična drama Unfaithful iz leta 2002). To pa še ni vse; eden od scenaristov filma je Sam Levinson, ki je med drugim ustvaril nadaljevanko Euphoria in mu provokacija prav tako ni tuja, zato se zdi, da njuno sodelovanje prinaša formulo za uspeh. Žal pa Deep Water ni tisti film, ki bo obudil obravnavni žanr, saj gre za dokaj mlačen, nedodelan, hitro pozabljiv in za režiserja, ki je med drugim zaplodil ubijalsko klasiko Fatal Attraction, presenetljivo mehkužen šund triler. Zgodba je sicer obetavna; spremljamo naveličan zakonski para Vica in Melindo, ki si skušata začiniti spolno življenje z odločitvijo, da se lahko Melinda spušča v afere z mlajšimi moškimi, kar pa posledično pripelje do izbruhov ljubosumja in celo umora enega od njenih ljubimcev. Da ne bomo kriviči, ima film nekaj svetlih trenutkov; ima zadovoljiv tempo in ni (preveč) dolgočasen, Ben Affleck in Ana de Armas sta v glavnih vlogah všečna, Lyne pa na več mestih prepričljivo ujame bizarno dinamiko njunega toksičnega odnosa. Žal pa filmu spodrsne pri že omenjeni nedodelanosti ter splošnem pomanjkanju suspenza in žgečkljivosti, ki sta ključni sestavini vsakega dobrega erotičnega trilerja. Prizorov spolnosti je zgolj za vzorec (in še tedaj so nevznemirljivi), stranska štorija o umorjenih Melindinih ljubimcih je obupno predvidljiva in brez kančka napetosti, zaradi napol spečene zgodbe in slabo razvitih likov pa gledalec dobi le malo razlogov, da bi mu moralo biti za dogajanje mar. Kot rečeno; Deep Water je z vidika hitropotrošnega šunda neškodljivo razvedrilo, toda za režiserja, kot je Lyne, pa predstavlja močno razočaranje.