Filmi, ki se dotikajo vnovičnih snidenj nekdanjih prijateljev (bodisi s srednje šole ali univerze) so skoraj vedno napolnjeni z enko mero sladkosti kot tudi grenčice, saj pogosto razgalijo tragičen razkol med nekdaj idealističnimi sanjami posameznikov ter kruto resničnostjo, v kateri zgolj obstajajo, ne pa živijo. Britanska komična drama Peter’s Friend režiserja Kennetha Branagha nedvomno spada v to kategorijo; v ospredju je skupina šestih prijateljev, sicer nekdanjih članov gledališkega ansambla na univerzi v Cambridgu, ki se po desetih letih za božično-novoletne praznike znova zbere na pobudo Petra, ki je po očetovi smrti podedoval posestvo na angleškem podeželju. Tekom sprva zabavnega druženja se po pričakovanjih izkaže, da nihče od šesterice ni docela uspel uresničiti tistega, kar je želel; Roger in Mary prebolevata osebno tragedijo, Maggie je klasična britanska ženska na robu živčnega zloma, Sarah se v življenju lahko “pohvali” zgolj s propadlimi zvezami, Andrew je navkljub uspešni hollywoodski karieri postal cinično gobezdalo, medtem ko zadržani Peter v sebi čuva temačno skrivnost. Peter’s Friends je z vidika vsebine film, ki ne prinaša ničesar novega, vendar pa se njegova moč skriva v idealni kombinaciji toplega britanskega humorja, sofisticiranega občutka za bridki realizem ter predvsem prizemljenega in iskrenega pristopa do težav, s katerimi se soočajo posamezniki ob vstopu v svet odraslosti. Branagh uspe zaigrati na močne čustvene strune, vendar se gledalec ob tem ne počuti zmanipuliranega, še posebej po zaslugi resnično bogatega igralskega ansambla (poleg Branagha velja še omeniti Stephena Fryja, Emmo Thompson in Hugha Laurieja) in okusno pikrih dialogov, ganljivi epilog, kjer so se glavni junaki prisiljeni soočiti z neprijetnim spoznanjem, pa bo nedvomno poskrbel za velikansko količino robčkov. Moč filma Peter’s Friends se skriva v njegovi nepretencioznosti, preprostosti, iskrenosti in čustvenosti, navkljub nekaterim temačnim podtonom pa nas uspe spomniti, da za upanje nikoli ni prepozno.