Stara filmska modrost pravi: “Če od filmov Rolanda Emmericha pričakuješ logiko in si potem razočaran, si si za to kriv popolnoma sam.” In res je; Emmerich je s svojo kariero ustvarjalca filmskih ekvivalentov hitre prehrane prišel do točke, ko se lahko pretvori v parodijo samega sebe. Njegova otročja obsedenost z večkratnim uničenjem Zemlje ter navdušenje nad nesubtilnim in kičastim “America-first” patriotizmom sta morebiti na začetku kariere delovali všečno in trapasto očarljivo, a glede na porazne finančne izkupičke njegovih filmov v zadnjem desetletju, se zdi, da so se tudi najbolj nezahtevni gledalci naveličali Emmerichove pornografije uničenja, kot v šali imenujemo žanr filmov o katastrofah. Moonfall, njegova najnovejša ZF zmešnjava, mu vsekakor ne dela nobene usluge; cirkusantska akcija, kjer se skupina astronavtov postavi po robu nezemeljski sili, ki povzroči, da Luna skrene z orbite ter s tem grozi, da bo (spet) uničila človeštvo, je tipična Emmerichova zmešnjava stereotipnih in dolgočasnih likov, rutinskih igralskih predstav, popolnoma nelogične in absurdne zgodbe ter lenobnega recikliranja žanrskih klišejev. Nasploh je Moonfall film, ki izgleda kot generična B-roba iz 90. let, kar nas privede do glavne težave ne zgolj tega filma, ampak Emmerichovega opusa nasploh; filmar je očitno obtičal v nekakšni časovni luknji in se niti ne zaveda, da so se trendi pri delanju filmskih spektaklov močno spremenili in da je vanje treba vložiti nekoliko več truda in domiselnosti, ne pa servirati bučne eksplozije zgolj zato, ker lepo izgledajo. Da pa je novica še slabša; Moonfall je tudi s tehničnega vidika precej neizstopajoč izdelek z bledo akcijo in lenobnimi posebnimi učinki. Edino, kar bi na tej točki rešilo Emmerichovo kariero, je to, da bi se filmar začel zavedati pravega pomena njegove praznoglave filmografije in se iz nje začel odkrito norčevati.