Ena najbolj priznanih francoskih filmskih ustvarjalk Claire Denis se na letošnjem festivalu v Cannesu predstavlja z mešanico romantične drame in vohunskega trilerja Stars at Noon, posnetem po istoimenskem romanu Denisa Johnsona. Film, postavljen v Nikaragvo med pandemijo Covid-19, v ospredje postavlja mlado in svobodomiselno novinarko Trish (Margareth Qualley), ki se med iskanjem vročih zgodb zaplete v razmerje v čednim angleškim poslovnežem (Joe Alwyn), dvojica pa se kmalu zatem znajde na begu pred neznanimi sovražniki. Denisova je visoko profilirana in spoštovana filmarka, zato je napoved vsakega njenega novega filma za marsikoga kot praznik, žal pa je njen najnovejši film primerljiv s praznovanjem z bogato obloženo mizo, ki pa ga prekine močno deževje. Stars at Noon je obupno dolgočasen, razvlečen in dobesedno zoprn film brez jasne poante, orientacije kot tudi zavedanja, kaj bi rad počel sam s sabo. Počasen tempo zgodbe ni problematičen, če bi uspel poplačati gledalčevo potrpljenje, toda tega ne doseže; film postreže z nekaterimi atraktivnimi in vzdušnimi prizori zaradi covida in militaristične prezence zaznamovane Nikaragve, toda lepa slika v sedmi umetnosti sama po sebi ne more nositi filma, če ne vključuje zanimive zgodbe. Te pa Stars at Noon nima; prva polovica filma mine v monotonih scenah glavne junakinje – ki je sicer izredno nesimpatična in zoprna -, ki tava od enega kraja do drugega, popiva in seksa, dlje od tega pa Denisova noče ali pa ne zmore doseči. Slabe igralske predstave, ponavljajoča glasba in pomanjkanje zgodbe naredijo iz filma Stars at Noon eno večjih razočaranj na letošnjem Cannesu in daleč najslabši film na festivalu.