Po dveh izletih v območje znanstvene fantastike s filmoma Ex Machina in Annihillation se režiser in scenarist Alex Garland z najnovejšim celovečercem, folk grozljivko Men, odpravi na navidez idilično britansko podeželje. V filmu spremljamo travmatizirano mlado dekle Harper (Jessie Buckley v svoji najbolj zahtevni in kompleksni vlogi doslej), ki se po samomoru svojega moža umakne v najeto hiško v vasici Coston, kjer prebivajo sami moški (vse upodobi fenomenalni Rory Kinnear). Seveda ne mine dolgo, ko Harper ugotovi, da se v vasici dogaja nekaj čudnega, njeni prebivalci pa postajajo vse bolj invazivni in agresivni. Naj velja že takoj opozoriti, da je Men Garlandov najbolj težaven film, ki bo nedvomno razdelil občinstvo na tiste, ki bodo navdušeno sledili njegovi močni artistični viziji in tiste, katerim bodo močno simbolistična zgodba ter mnogi prizori grotesknosti in nasilja načeli živce. A krivično bi bilo reči, da je Garlandov film zgolj prazen šok; za debelo plastjo simbolike in odurne groze se skriva domiselna in drzna analiza stanja (ženske) žrtve, ujete v nasilnem in toksičnem odnosu, njene travme pa ji sledijo na vsakem koraku tudi po tragično končanem razmerju. Pravzaprav Garlanda zanima slednje; težaven položaj trpinčene ženske, ki skuša zakrpati nastalo psihično škodo, vendar je obenem vržena v strogo patriarhalen in uničujočo svet, kjer je celjenje ran praktično nemogoče. Men svoje provokativno sporočilo zapakira v vizualno privlačno, vzdušno, s fenomenalno glasbo in zvokom podkrepljeno in odlično odigrano psihadelično halucinacijo, katere abstraktna narava je hkrati fascinantna kot tudi sila odbijajočja.

Uvodni kadri iranskega trilerja Holy Spider dajejo gledalcu jasno vedeti, v kakšen film se spušča; temačna ambientalna glasba se strašljivo dopolnjuje z morbidnimi podobami umazanih in z neonskimi lučmi osvetljenih ulic iranskega mesta Mašhad, kjer v nočnih urah na prostitutke preži Pajkovski morilec, sicer resnični klavec Saeed Hanei, ki je med letoma 2000 in 2001 kot “božji odposlanec” umoril 16 žensk, ob prijetju pa je bil s strani javnosti deležen več odobravanja kot zgražanja, še posebej zaradi prepričanja, da je Saeed namesto policije opravljal “umazano” delo in v imenu vere počistil “nemoralno umazanijo” iz mestnih ulic. Holy Spider ni zastavljen kot klasični film o serijskem morilcu, saj ta zavzema zgolj droben delček zgodbe, režiser in scenarist Abi Abassi pa svojo pozornost namenja mučnemu prikazu boja ene ženske proti izrazito seksističnem in toksičnem patriarhalnem režimu iranske družbe; glavna junakinja je namreč novinarka Rahimi (fenomenalna Zar Arimi-Ebrahimi), ki na lastno pest išče morilca, pri tem pa zabrede globoko v iransko podzemlje prostitucije, korupcije in nasilja. Abassi se s pričujočim filmom izkaže kot neposreden in oster filmar, ki se odreka sentimentalnosti in poetičnosti, saj zanju v tej kruti zgodbi preprosti ni prostora; Holy Spider plava na valovih Scorsesejeve klasike Taxi Driver in se hkrati spogleduje s temačno in odurno estetiko Fincherjevih psiholoških trilerjev tipa Se7en in Zodica. Zato ne preseneča, da je film radikalen, brutalen in grob, vendar pa je v današnji dobi mizoginije, zatiranja in ignoriranja neprivilegiranih ljudi ter skorajda perverzne glorifikacije serijskih morilcev hkrati zelo pomemben in udaren film, ki ga ni moč preslišati ali spregledati. Odlične igralske predstave, prepričljivo moreče ozračje, močan suspenz in zlovešče čudovit soundtrack uspejo ustvariti enega najboljših filmov leta 2022.