Leo in Remi nista zgolj najboljša prijatelja, temveč sorodni duši. Zaveznika v dobrem in slabem, ki ves čas tičita drug zraven drugega. Njuno prijateljstvo pa trči ob slepo ulico s prihodom novega šolskega leta, ko se Leo v želji, da bi bolj ugajal vrstnikom, oddalji od Remija, kar privede do tragedije, ki za seboj pušča mnogo neodgovorjenih vprašanj in mučnih občutkov krivde. Belgijski filmar Lukas Dhont je že s svojim celovečernim prvencem Girl, ki spregovori o težavnih dilemah trans-balerine, nakazal, da ga interesirajo tematike soočanja in sprejemanja drugačnosti pri mladoletnih osebah in njegov najnovejši film Close sledi temu izročilu, četudi na rahlo nepredvidljiv način. Prva polovica filma, ki se v celoti posveča prikazu tesnega prijateljstva med Leom in Remija, daje občutek, kot da bomo priča belgijski različici poetične mojstrovine Moonlight o najstnikih, ki spoznavajo svojo istospolno usmerjenost, vendar pa Dhont v nadaljevanju zgodbo usmeri drugam in se osredotoča na posameznikovo soočenje z izgubo bližnjega in prebolevanja krivde. Film očara z mnogimi čudovitimi podobami narave idličnega belgijskega podeželja in privlačno fotografijo, še bolj pa impresionirajo igralske predstave mladih naturščikov, katerim dialogi ter reakcije niso prirejene, ampak pristne in zato sila emocionalne. A navkljub mnogim močnim platem se zdi, da filmu Close nekaj manjka; verjetno največja težava izdelka je njegova familiarnost ter formulaičnost, ki se nekajkrat sicer uspe podrediti nepredvidljivosti, toda žal premalo, da bi film ob nastopu odjavne špice pustil kakšen globji vtis. Vse, kar Dhont tokrat počne, je dobro in morebiti je to največji problem; film je kompetentno odigran in posnet, hkrati pa nepretresljiv in – upal bi si celo reči – varen. Close je tako film, ki ste ga videli že neštetokrat, pa četudi je njegovo srce na več kot pravem mestu.