Sodeč po naslovu filma Nostalgia italijanskega režiserja in scenarista Maria Martoneja bi gledalec pričakoval točno to; počasno in toplo nostalgično dramo o spominih, ki posamezniku pomagajo najti pot v lepšo in bolj jasno prihodnost. In na nek način se Nostalgia sprva odvija na tak način; glavni junak Felice (Pierfrancesco Favino) se po skoraj štirih desetletjih vrne v svoje rodno mesto Neapelj, ki se je kakopak močno spremenilo. Njegova ostarela mati izgublja boj z zahrbtno boleznijo, nekdanji sošolci in prijatelji pa so se znašli na meji med sledenjem krščanskim izročilom ali nenapisanim pravilom uličnega kriminala. Martone uspe v prvi polovici gledalca gledalca potopiti v moderni Neapelj in ga predstaviti kot tujek skozi perspektivo glavnega junaka, ki se počuti kot nekdo, ki nekaj išče, vendar nikoli ne najde prave sledi, ki bi mu ponudile odgovore. Favino svoj lik odigra z značilno mediteransko očarljivostjo in sofisiticiranostjo, film pa dobro ujame kontraste med njegovimi zbeganimi spomini in krutimi zidovi sedanjosti, kjer ne manjka korupcije, kriminala in starih zamer. Potencial za dober film je torej na razpolago, vendar ga Martone uspe izkoristiti zgolj napol; Nostalgia ni pod nobenim pogojem slab film, le nikoli ne pusti globjega vtisa oz. gledalcu ne ponudi veliko razlogov, da bi mu za dogajanje bilo mar, še posebej ko se v drugi polovici začne zatekati k žanrskim klišejem in se spogledovati z elementi noir kriminalke, kar izpade rahlo nevmesno in prisiljeno. Končni rezultat je film, ki zbuja mešane občutke; je tehnično brezhiben, odlično odigran in uspe najti ravnotežje med poetiko in realizmom, toda kot celota ne zagrabi toliko kot bi morala. Medlo in pozabljivo.