Nekje na polovici filma Border, drugega celovečerca sicer izgnanega iranskega režiserja Alija Abassija, ki prebiva in ustvarja na Švedskem, se bo gledalec najverjetnje soočil z vprašanjem o tem, če se mu sploh splača vztrajati pri ogledu tako brezkompromisno bizarnega, čudaškega in grotesknega filma. Ta opazka ni mišljena kot kritika, ampak prej kot opozorilo na to, v kaj se gledalec spušča, če se odloči pričujočemu filmu nameniti svojo pozornost. Nenavadna kombinacija fantazijske pravljice, temačnega trilerja in folk grozljivke je namreč zgovoren primer filma, ki že gledalci zbujati karseda nelagodne občutke. To je že očitno pri glavni junakinji, z neandertalskim videzom zaznamovani carinki Tini (presunljiva preobrazba Eve Melander), ki se lahko pohvali z nenavadnim darom vohanja človeških emocij kot sta strah in sram, zato ji na carini uspe večkrat zaseči še tako dobro skrit material kot je npr. otroška pornografija. In slednje Tino požene v preiskavo verige pedofilje v bližnjem mestu, kjer hkrati naveže stik s skrivnostnim neznancem Vorejem, ki je vizualno osupljivo podoben Tini, hkrati pa se s črvi in ima kot moški ženske reproduktivne organe. Med Tino in Vorejem se razvije strastna ljubezen, katero skuša režiser Abassi predstaviti kot kontrat umazanemu, sprevrženemu in brutalnemu svetu “navadnih” ljudi normalnega videza in brez nadnaravnih moči. Na nek način bi lahko rekli, da je Border film, ki raziskuje pravljični motiv “grdega račka” in izpostavi zunanjo grdost kot odraz notranje plemenitosti in načelnosti. Abbasijev film tako šokira, spravi v stanje ogabnosti in nelagodnosti, preko teh občutko pa želi gledalcu približati tople in pozitivne vrednote kot sta ljubezen in samoidentiteta. Filmu povečini te tematike uspe raziskati na zanimiv – četudi bizaren – način in težko je reči, da Abassijev film ni vsaj morbidno mikaven izdelek, vendar ta s seboj prinaša visoko ceno gledalčeve potrpežljivosti in razumevanja za režiserjevo artistično izražanje. Border je film, ki ne sklepa kompromisov, kar je hkrati vredno občudovanja kot kritike, končni rezultat pa je izdelek, ki bo najverjetneje vedno delil občinstvo in s tem ni nič narobe.
