Čivavogrizek je mini glasbena rubrika na blogu Razgledano, namenjena recenziranju obskurnih, ekstremnih in brutalnih plošč iz enako zloveščega kot tudi privlačnega undergrounda, kjer se venomer rojevajo provokativne, seksi in okusno krvave ideje.
Necrodeity: Left Emanations & Death Over Kalikshetra
Necrodeity, indijski war noise trio iz Kalkute je na sceni prisoten že točno desetletje, vendar pa je šele letos postreglo s svojimi prvimi albumi v pravem pomenu besede. Natančneje; kar z dvema in sicer EP-jem Left Emanations in posnetkom v živo Death Over Kalikshestra. In četudi vam ime zasedbe ne pomeni veliko, znotraj indijske underground scene nosi status legende, ki je s svojim zverinskim, umazanim in brutalnim zvokom black / death metala močno prestrašila občinstvo in zaplodila celo vrsto imitatorjev in bendov, ki so se po trojici zgledovali. Omenjena ploščka dajeta jasno vedeti, zakaj si Necrodeity zaslužijo to pozicijo; Na EP-ju smo priča 20 – minutnemu aktu t.i. glasbenega terorizma, ki združuje elemente black metal zloveščnosti, death metal agresije, noiserske umazane estetike in nepopustljivega vojnega stanja, ki ne jemlje talcev, ampak dobesedno pokolje vse pred seboj. Tukaj ni prostora za popuščanje in božanje, EP je direkten udarec v glavo, kjer vsaka odprta rana predstavlja užitek za tiste, ki so jim blizu zelo ekstremne oblike metala. Kot že rečeno, pa je Death Over Kalikshetra posnetek koncerta, ki po dolžini slabe ure spominja na klasični album, čeprav še vedno v okvirih indijskega glasbenega barbarizma. In trio v živo zveni še tisočkrat bolje kot na plošči; njihova energija, nepopustljiva agresija in uničujoči hrup sta občudovanja vredni, še posebej zato, ker glasbo zasedbe ne moremo označiti (zgolj) za prazen hrup, ampak za udarno in nonšalantno brco v poslušalceva ušesa, ki bodo krvavela od užitka, če je seveda poslušalec pripravljen na močno dozo indijskega vojnega melosa. Dvojni užitek ekstremnega indijskega war noisa.
Aparthiva Raktadhara: Adyapeeth Maranasamhita
Iz Kalkute prihaja še eno zvočno uničenje, tokrat s strani trojice Aparthiva Raktadhara, ki je sicer relativno mlada (obstaja od leta 2017), letos pa se predstavlja s svojim ploščatim prvencem Adyapeeth Maranasamhita. Na njem boste našli šest ubijalskih komadov v skupnem trajanju slabe pol ure, že od uvodnih taktov naprej pa postane jasno, s kakšno ploščo imamo opravka; Adyapeeth Maranasamhita je zverinska black / death metal klavnica oziroma t.i. s črnimi modricami zaznamovan death metal, ki od vsega najbolj preseneti s kvalitetno produkcijo in premišljeno strukturo posameznega komada. Čeprav so Aparthiva Raktadhara še vedno trdno zasidrani v indijskem undergrondu, plošča pred vami ni zgolj enolično, razglašeno in hromeče nabijanje v prazno, ampak konkretna doza poslušljivega, četudi še vedno uničujočega black death metala, ki pridobiva na moči z vsako klofuto, ki jo nameni poslušalcu. Album bo tako več kot navdušil entuziaste nad glasbenimi ekstremi, ki iščejo godbo, ob kateri se ne bi počutili pomehkužene, hkrati pa jim ne bi krvavela ušesa zaradi slabega zvoka. Adyapeeth Maranasamhita je album, ki vas bo zvočno namlatil na vse možne prijetne načine, vi pa boste ob vsakem udarcu dahnili zgolj… še.
Brahmastrika: Excarnastial Commencination
Še zadnji indijski uničevalni duet Brahmastrika prav tako ne obstaja dolgo, vendar je kljub temu postal nepogrešljiv del indijskega metal undergrounda. Excarnastial Commencination je še ena dobrih 20 minut dolga vaja iz black / death metala, ki pa tokrat ostaja zvest DIY estetiki, kar med drugim vključuje repetetivne zvoke in neprečiščeno produkcijo. Dvojica, ki sestavlja Brahmastriko, postreže s hrupom v pravem pomenu besede, kjer sta black in death metal prisotna zgolj kot fasadi hiše nore družine, znotraj katere vladajo disfunkcionalni odnosi in želja po klanju. Tukaj ni prostora za božanje in leporečenje, Brahmastrika udarita po poslušalčevih ušesih neizprostno, brutalno in uničujoče, pri tem pa se konkretno požvižgata na njegovo udobje in sproščenost. A pod to fasado umazanosti in blage neposlušljivosti se skriva nekaj, kar v svetu glasbe pogrešamo; želja po iskrenem umetniškem izražanju ter pogum pri eksperimentiranju z žanri. Končni rezultat je brutalen, oster in nesramen dokument indijskega war noisa.
