“Posvečeno tistim, ki jim možgani odpovejo pred srcem,” je razvidno v uvodnem napisu psihološke drame Vortex v Franciji živečega argentinskega provokatorja Gasparja Noeja, katerega filmi na tak ali drugačen način vedno zbudijo pozornost. Pogosto zaradi njihovega izrazite brutalnosti, eksplicitnih prizorov nasilja in režiserjevega brezkompromisne želje, da bi gledalcu pričaral karseda neprijetno izkušnjo, toda v primeru pričujočega filma se zgodi ravno nasprotno. Vortex je Noejev daleč najbolj umirjen, melanholičen, poetičen, pa vendar zato nič manj pretresljiv film o tragičnosti staranja in krhkosti iztekajočega se življenja. Noe gledalcu odpre pogled v stanovanje starejših zakoncev, ki se spopadata z zdravstvenimi težavami; Lui, ki ga odigra legendarni oče italijanskih slasherjev Dario Argento, je bolan na srcu, medtem ko zdravje njegove žena Elle (Francoise Lebrun) načenja demenca, med dvojico pa obtiči tudi njun sin Stephane (Alex Lutz), ki za seboj prav tako vlači cel kup težav, med drugim tudi odvisnost od mamil. Posebnost filma Vortex je v domiselni uporabi tehnike t.i. split-screena, kjer se Lui in Elle znajdeta v dveh ločenih kadrih, katera gledalec vzporedno spremlja; Noe to tehniko genialno uporabi v namen prikaza vse bolj odtujenega in pretrganega odnosa med zakoncema, ki živita vsak v svojem “filmu”, četudi se večino časa nahajata v istem prostoru. Film, ki venomer tiči v surovem objemu tragičnega realizma, na iskren, neolepšan, vendar nenavadno ganljiv način prikaže bridkost minevanja časa v obdobju, ko se posameznik zaveda, da nima več na voljo let, ampak zgolj dneve. In glede na to, da je Noe dosedaj večkrat brutalno provociral občinstvo, drama Vortex predstavlja veliko presenečenje, saj omenjenega filmarja le redko vidimo v tako prizemljeni, umirjeni in poetični drži. Lahko bi rekli, da je pričujoči film njegovo daleč najbolj zrelo delo v karieri, četudi ga nekoliko ubija pretirana dolžina dveh ur in pol, kar je posledica že omenjene pripovedne tehnike ločenih kadrov, ki zahteva, da je veliko prizorov posnetih v realnem času in s tem tudi razvlečenih. Navkljub temu pa je Vortex preveč iskren, čustven in prepričljivo solzav, da bi gledalcu uspel pobegniti iz spomiina.