Xhafer (Misel Maticevic) je v Nemčiji živeči kosovski priseljenec, ki vsaj na prvi pogled nima težave z integracijo v novo okolje; zaposlen je kot kemijski inženir v uspešnem podjetju, je poročen z nemško ženo, ki piše doktorat, hkrati pa je skrben oče treh otrok. A ko se po napornem dnevu v službi vrne domov, pred vrati hiše najde obešeno podgano. Ta incident sproži osrednji konflikt filma Exile, ki se sprva odvija kot socialna drama o nerazumljenem in šikaniranem priseljencu v primežu ksenofobične družbe, ki se hinavsko roga praktično vsemu, kar ga identificra kot človeka; njegovemu naglasu, navadam albanske kulture in celo “eksotičnem” videzu. Toda filma režiserja in scenarista Visarja Morine se premeteno odreče tako poenostavljeni in predvidljivi obravnavi priseljenske problematike, saj bi takšen pristop slej ko prej vodil v ceneno moraliziranje in pokroviteljsko sentimentalnost. Namesto tega Morina sklene zgodbo preusmeriti v vode enigmatičnega psihološkega trilerja, kjer je glavni junak postavljen pred neprijetno dejstvo; je njegova težavna intergracija v okolje posledica resnične ksenofobije ali pa ga – kot mu v določenem trenutku zabrusi žena – ljudje enostavno ne marajo, ker je aroganten in ciničen človek. Exile (v slovenskem prevodu Izgnanstvo) je tako drzen in provokativen film, ki presega običajno enostranska in ziheraška razumevanja problematik kot sta naraščujoča ksenofobija v sodobni družbi in težaven položaj priseljencev; izgnanstvo v naslovu je kletka, ki jo ustvari glavni junak in se preko nje sooči z lastno identiteto (ali izgubo le te). Ravno zaradi tega drznega pristopa ter z drugimi aduti kot so odlična igra, vrhunsko kafkovsko vzdušje in visoka mera suspenaza se film Exile povzpne med presežke sedme umetnosti, ki nas vedno znova opomni, da svet okoli nas ni tako preprost kot si želimo verjeti.