Fenomen, imenovan Minions je ekvivalent slabe šale, ki bi morala umreti že pred petimi leti, vendar je začudoma še vedno pri življenju in za mnoge gledalce (pretežno mlajše) celo sila dobrodošla. Rumeni pritlikavci, ki ljudi spravljajo v smeh zgolj zato, ker se obnašajo kot popolni idioti, so najprej zasloveli v animiranki Despicable Me in bili zaradi množične popularnosti pred sedmimi leti deležni obupnega prvega celovečernega filma, ker pa tam čez lužo ne poznajo ovir pri molži denarja, je pričakovano, da Minioni letos znova strašijo na velikih platnih s predzgodbo Minions 2: The Rise of Gru. Film je prikaz otroških let zlikovca Gruja, ki skuša s svojimi pomočniki Minioni dokazati, da je vreden statusa zlikovca, vmes pa se še vrine zgodba o čudežnem kamnu, ki ga želijo imeti praktično vsi, gledalcu pa večino časa ne bo povsem jasno, zakaj. Glavna težava Minionov je ta, da njihov humor temelji na kratkih fizičnih gagih in bebavem žlobudranju, kar še najbolj vžge v kratkometražnih izdelkih, medtem ko za daljše filme niso dovolj zanimivi, duhoviti ali očarljivi, da bi obdržali gledalčevo pozornost in The Rise of Gru to več kot nazorno dokaže. Animirani film, ki traja slabo uro in pol, je namreč precej dolgočasen, nadležen, ponavljajoč, premalo duhovit in nasplošno nezanimiv produkt studijskega pohlepa, ki se zaveda, da je retardacija občinstva najbolj preverjena formula za hiter dobiček. Grujeva zgodba je še ena v vrsti klišejskih zgodb o odraščanju nerazumljenega otroka, ki želi slediti svojim “sanjam”, vsi okoli njega pa trdijo, da za to ni sposoben, zato jim skuša dokazati nasprotno. Ironično je to, da je pričujoči film, ki v naslovu nosi ime Minioni, še najbolj znosen in duhovit v trenutkih, ko Minioni sploh niso prisotni in se mora humor dejansko zanašati na še kaj več kot zgolj pačenje, vpitje ter brezglavo skakanje rumenih nadlog. Z drugimi besedami; The Rise of Gru bo mogoče še najbolj navdušil najbolj nezahtevne mlade gledalce, ki se pravzaprav smejijo skoraj vsaki stvari, ki jo vidijo, medtem ko se bo ostala publika dolgočasila in gledala na uro. Upanje, da bo po tem filmu navdušenje nad Minioni vendarle splahnelo, je majhno (pravzaprav je občudovanja vredno že to, da so sploh uspeli ostati relavantni tako dolgo časa), ampak morebiti bodo holywoodski kravatarji nekoč ugotovili, da Minioni v celovečerni obliki preprosto ne funkcionirajo.