Čivavogrizek je mini glasbena rubrika na blogu Razgledano, namenjena recenziranju obskurnih, ekstremnih in brutalnih plošč iz enako zloveščega kot tudi privlačnega undergrounda, kjer se venomer rojevajo provokativne, seksi in okusno krvave ideje.
Desceration of Christ: Rape of God’s Flock
Ekvadorski trio Desceration of Christ, o katerem (kot je že v tej rubriki navada) ni veliko znanega, je letos izdal svoj ploščati prvenec s slikovitim in po krščansko prijaznim naslovom Rape of God’s Flock. Black / death metal armada ploščo odpre z zloveščnim ambientalnim vzdušjem, ki je več kot primeren uvod v slabe četrt ure trajajočega blasfemičnega, perverznega in zverinskega zvočnega kaosa, ki temu sledi. Desceration of Christ je bend, ki ne zapravlja časa z dolžino in kompleksnostjo, ampak brez kančka subtilnosti postreže z energičnim, agresivnim in umazanim udarcem v glavo (noben komad na ploščku ne preseže dolžino treh minut), ki ne popušča vse do zadnje minute. Posamezni komadi so zaznamovani s hitrimi bombi, namerno razglašenimi kitarami ter močnim vokalom, ob katerih zadiši tako po death in black metalu, včasih pa se vmes prikrade tudi kakšen grind. Rape of God’s Flock ni plošček, ki bi premikal temelje znotraj žanra underground metala, vendar pa se niti ne pretvarja, da mu je to poslanstvo; Descecration of Christ so trio, ki skuša uničiti vse pred seboj in to počne sila prepričljivo in udarno. Več kot obetaven prvenec ekvadorske kuge!
Nekkrofukk: Mysterious Rituals in the Abyss of Sabbath & Eternal Celebration of the Blakk Goat
Če vam ime Nekkrofukk ne pomeni nič, to pomeni, da niste redni spremljevalec dogajanja na sceni poljskega ekstemnega metala, kjer zasedba uživa status legend in pismonoš vsega, kar diši po zverinskem in blasfemičnem. Njena zadnja plošča s pošastno dolgim naslovom Mysterious Rituals in the Abyss of Sabbath & Eternal Celebration of the Blakk Goat je tematsko nekakšna epopeja prebujajoči se demonski zveri, ki nad bogaboječe ljudstvo prinaša uničenje, smrt in vse, kar spada vmes. Z drugimi besedami; plošča, ki se začne z apokaliptičnim zvonenjem cerkva in zvoki posilstva, se v nadaljevanju odvrti kot diabolično razgrajanje, ki ga spremljajo ubijalsko kruljenje, strupene in naspidirane black metal kitare, občasno pa je moč slišati tudi elektronske vložke. Iz tega izvira tudi glavna odlika albuma; ta ni zgolj ponavljajoče blackmetalsko uničevanje, ampak hkrati tudi atmosferična plošča, ki pričara zlovešče, perverzno in (avto)destruktivno doom vzdušje, ki bo oboževalcem ekstremnega metala še kako pisano na kožo. Nekkrofukk ostajajo zvesti svojemu imidžu prinašalcev v črno zavistega uničenja in pri tem ne poznajo nobene milosti!
Konflict: Subjugation I & II
Sledi pa še verjetno najboj ekstremna plošča v današnji izdaji rubrike Čivavogrizec! Projekt Konflict predstavlja kolaboracijo med Ryanom “Deathlord” Försterjem in Konflictom iz Šri Lanke, ki skupaj ustvarjata nekaj, kar bi na najbolj preprost način opisali kot odpadniški in zlobni black metal, spočen preko grinda in industriala. Plošček Subjugtation I & II je težko opisati z besedami, saj ne gre za klasični glasbeni album, ampak bolj za zvočno izkušnjo, ki temelji na ponavljajočih kitarskih / elektronskih ritmih, semplanih vokalih oz. monologih, ob katerih se poslušalcu zazdi, da postopoma izgubi občutek za čas. Če bi lahko bili malce površni, bi pričujoči album označili za grindersko različico Ministry, le da je Konflict neprimerno bolj oster, udaren in nekonvencionalen kot omenjeni industrial metal prvaki. Še več; Subjugtation I & II v svojo edinstveno mešanico vnese tudi elemente noisa in mathcora iz česar sledi sklep, da gre za ploščo, ki ni primerna za vsako uho. Pravzaprav je primerna zgolj za najbolj ekstremne poslušalce, ki jim glasba predstavlja izkušnjo oz. pomembno sestavino zavesti. Ostali pa se bodo zaradi specifično izdelka dolgočasili.
