Čivavogrizek je mini glasbena rubrika na blogu Razgledano, namenjena recenziranju obskurnih, ekstremnih in brutalnih plošč iz enako zloveščega kot tudi privlačnega undergrounda, kjer se venomer rojevajo provokativne, seksi in okusno krvave ideje.
Hissing: Hypervirulence Architecture
Dobrodošli v Seattle, nekdanjo prestolnico grunga, ki je zdaj samo še oddaljen (četudi sladek) spomin. A tokrat ne bo govora o ploščku, ki bi povzemal duh uporniškega alternativnega rocka iz 90. let, ampak o stalni temi te rubrike; ekstremni obliki metala, ki ga uteleša trio Hissing. Ta obstaja še dobrih osem let in v tem času je postal eno od vidnejših imen čezlužne ekstremne glasbe, ki ostaja trdno zasidrana v undergroundu. Hypervirulence Architecture je drugi studijski album zasebe in prinaša sedem svežih udarcev brutalnega death / black metala, ki hkrati sledi konvencijam obeh žanrov in se od njih tudi oddaljuje v želji po razvoju lastne, samosvoje identitete. Plošček že od uvodnega komada Cells of Nonbeing poslušalcu nameni nekaj, kar je na sceni underground ekstremnega metala svojevrstna redkost; zavidanja vredno produkcijo, ki odlično lovi ravnotežje med spoliranim in umazanim oziroma med (sicer zelo blago rečeno) melodiko in zvočno kakafonijo. Ravno zato se zna zgoditi, da bo plošček blizu tudi tistim, ki niso tako močno vpeti v ekstremno glasbo, so pa hkrati prerasli pubertetniško katarzično vpitje vsega, kar diši po priponi -core. Kar pa je najbolj občudovanja vredno; plošča skozi slabih 40 minut ne popušča na agresiji in postreže z neusmiljeno kitarsko nevihto, katero občasno prekinejo zvoki dark ambientala. Če bi albumu lahko kaj očitali, je to, da je na trenutke rahlo ponavljajoč in da bi nekateri komadi lahko bili nekoliko krajši, toda kot celota ni razloga, da plošček ne bi zadovoljil okusa ekstremnežev.
Abhorrecy: Climax of Disgusting Impurities
Iz Seattla pa v Sacramento, kjer že od leta 2019 straši zverinski death / black metal trio Abhorrency in se letos predstavlja s ploščatim prvencem Climax of Disgusting Impurities. Kot je že razvidno iz naslov albuma, gre za zbirko devetih komadov, ki dišijo po zverinski vojni med najbolj izpostavljenimi oblikami ekstremnega metala, kjer ni moč pričakovati nobenega usmiljenja, niti do poslušalčevih ušes. Pričujoča plošča namreč zveni kot slabe tričetrt ure dolga vojna napoved do vsega obstoječega in trio že v prvih sekundah posameznega komada pove, da bo poslušalec deležen prave kitarske nevihte, kateri poveljuje močno militaristični ritem bobnov ter obvezno deathmetalsko kruljenje, ki servira za žanr ekstemnega war metala značilne teme kot so perverzija, seks dekadenca, uničenje in nesubtilno pošiljanje krščanskega Boga v nedrje pekla. S tega vidika bi težko rekli, da Abhorrency prinašajo revolucijo oz. vidnejše novosti v vode ekstremnega metala, toda hkrati bi bilo krivično reči, da je Climax of Disgusting Impurities zgolj lenobna reciklaža žanrskih klišejev. Ena od odlik pričujoče plošče je njena zadovoljiva dolžina, zaradi katere komadi ne zapadejo v repetitivno razbijanje in s tem izpadejo tudi bolj udarno in ušesom zanimivo. Nasploh je Climax of Distgusting Impurities zvočno in idejno dovolj raznolik album, ki ni ne prekratek ne predolg, s svojo “dostopnostjo” pa bi prav tako znal navdušiti tudi tiste poslušalce, ki jim svet ekstremnega metala ni blizu.
Caustic Phlegm: Putrefying Flesh (demo)
Zadnji skok v današnji rubriki vsega, kar diši po ekstremnem, pa bo naravnost iz Amerike čez ocean na britansko otočje, od koder prihaja misteriozni kolektiv Caustic Phlegm. O skupini ni znano kaj dosti; prihaja iz Velike Britanije, preigrava brutalni death metal in to je tudi vse, kar je moč izbrskati o njej. Zasedba je letos zaplodila svoj prvi demo album Putrefying Flesh, na katerem vas čaka 12 minut produkcijsko umazanega, vendar čvrstega in privlačno kaotičnega deathmetalskega kruljenja, ki (tako kot mnogi predstavniki ekstremenga metala) želi namerno uničiti poslušalčeva ušesa. Preko treh komadov Septic Stomp, Putrefying Flesh in Retch of Death se zasedba predstavi v sila navdušujoči luči; priča smo zverinski bombi adrenalina in agresije, podkrepljeni s punkersko enegičnostjo in naspidiranostjo, medtem ko vokali zvenijo kot kriki blazneža, ki se utaplja v lastnih fekalijah. Navdušujoče je tudi to, da album postreže s krajšimi elektronskimi vložki dark ambientala in s tem poskrbi za raznolikost komadov, za katere je nemogoče trditi, da se ponavljajo ali pa do ujeti v zvočno monotonost. Tole je več kot obetaven demo, iz katerega – upamo – se kmalu razvije kaj več.
