Biografska art drama Basquiat se je v zgodovino zapisala kot prvi film o ameriškem slikarju, ki ga je spisal in zrežiral slikar in sicer Julian Schnabel. Kot je že razvidno iz naslova, film prikazuje življenjske zgodbo avantgardega slikarja Jeana-Michela Basquiata (1960-1988), enega od ključnih predstavnikov postmodernistične likovne umetnosti, katera dela so bila v abstrakcijo zavita sporočila o grobi realnosti ameriških sanj; razkol med bogatimi in revnimi, rasna segregacija in prepreke, ki jih mora doseči umetnik pri realiziciji svoje vizije. Bil je tudi tesen sodelavec pionirja “pop arta” Andyja Warhola, za katerega so sicer mnogi menili, da je Basquiata zgolj izkoriščal in v njem videl kravo za molžo denarja, kar je posledično tudi vzpodbudilo Schnabela, da je posnel pričujoči film; v njem je namreč želel izpostaviti, da je med umetnikoma obstajalo tesno in iskreno prijateljstvo. In verjetno so ti osebni razlogi vodili do tega, da je Basquiat sicer kompetentno narejena in odlično odigrana (še posebej izvrsten je Jeffrey Wright v naslovni vlogi), vendar precej površinska in neraziskana biografija, ki na več mestih nerodno stopa na meji med žanrom življenjske zgodbe resnične osebe in eksperimentalnim art filmom. S prepletanjem različnih stilov ni seveda nič narobe, toda v primeru pričujočega filma se zdi, da Schnabel ni povsem uspešno obladoval pravo ravnovesje med enim in drugim; Basquiat se trudi biti preveč eksotičen, drugačene in unikaten, da pri tem žrtvuje najbolj pomembno vodilo vsake biografije in sicer informiranje gledalce o življenju in delu osrednjega lika. O Basquiatu sicer izvemo nekaj stvari, prav tako pa Schnabel izkaže ustrezno razumevanje njegove kompleksne umetnosti, vendar pa film venomer plava po površju in se nikoli ne poglobi v nobeno raven življenja slikarja (npr. o njegovi heroinski odvisnosti, ki ga je pripeljala do prezgodnje smrti pri komaj 28. letih, je v filmu povedanega zelo malo). Zmoti tudi to, da Schnabel v film zbasa za cel kup odličnih igralcev (David Bowie, Gary Oldman, Dennis Hopper, Christopher Walken, Willem Defoe, Courntey Love), ki pa ostajajo zgolj neizkoriščeni statisti in brez prezence, ki jim pritiče. Končni rezultat je biografska drama, ki bo gledalca zbolj bežno navdušila za Basquiatovo umetnost, za kakšen bolj poglobljen vpogled vanjo pa je bolje iskati kje drugje.