Norčevanje na račun nizkoproračunskih filmskih smeti studia Asylum, ki redno brez kančka sramu ali opravičevanja izpljuva najbolj cenene in breizdejne kopije filmskih uspešnic, je na tej točki že popolnoma odveč. In če nič drugega, se studio svoje cenenosti večkrat zaveda in jo zna celo preusmeriti v neškodljivo idiotsko zabavo tipa Sharkanado (četudi se je tudi koncept orkanov z morskimi psi zaradi številnih nadaljevanj pošteno izpel). Top Gunner: Danger Zone, ki je več kot očitno kopija letošnje orjaške akcijske uspešnice Top Gun 2: Maverick, ne spada v to kategorijo, četudi ima vse potenciale, da iz sebe ustvari neumno, vendar strašansko zabavno parodijo; nenazadnje je tudi Top Gun tiste vrste film, iz katerega se ni težko norčevati, še posebej zaradi prazne zgodbe, nadležnega mačizma in cenenega patriotizma. Pričujoči izpljunek studia Asylum tega ne izkoristi in se raje odloči za dostavo slabo uro in pol (pre)dolge filmske katastrofe, ki pogrne na praktično vseh ravneh. Četudi je jasno, da gre za film z nizkim proračunom, je tehnična izvedba porazno slaba, še posebej zaradi ekscesne uporabe tresoče kamere, ob kateri lahko gledalcu postane slabo po slabe četrt ure, več kot očitno je, da so bili vsi prizori letenja posneti v studio pred bodisi zelenim ekranom ali pa enolično belo steno, posebni učinki in animacija pa so na ravni izdelkov osnovnošolcev, ki se prvič lotevajo programov za montažo. Nič boljše se ne odnese vsebina; zgodba že na osnovni ravni ne nosi smisla in je polna lukenj, igralske predstave pa so porazne, saj skoraj nihče od igralcev ne premore izraziti kakršnihkoli emocij. Kar pa je najhuje; film se jemlje smrtno resno in to do te mere, da že v prvi tretjini postane dolgočasen. Top Gunner: Danger Zone je film, katerega kvaliteta je jasna že po nazivu studia, kateremu pripada. In končni rezultat ne bi smel nikogar presenetiti.