Ko gledalci prvič uzremo sramežljivo in vase zaprto 9 – letno deklico Cait (letošnje igralsko odkritje Catherine Clinch), se ta skriva na travniku pred svojo številčno družino. Kasneje izvemo tudi, da ima težave z branjem, uriniranjem v posteljo in vključevanjem v družbo, kar je posledica vse prej kot idiličnega odraščanja v vse prej kot za otroka primernem domu. Ko njena mati znova zanosi, se z možem odločita poslati Cait čez poletje na kmetijo njunih oddaljenih sorodnikov, kjer deklica prvič v življenju občuti trenutke sprejetosti, ljubezni in soočanja z občutki minljivosti. The Quiet Girl je tiha, skoraj meditativna in poetična drama o postopnem razbitju oklepa čustvene zavrtosti in strahu, ki ga na svojih plečih nosi nedolžna deklica, obsojena na odraščanje v popolnoma disfunkcionalni in zanemarjeni družini. Kljub tragični zgodbi pa film postreže z mnogimi trenutki drobne sreče in topline, ki jo glavna junakinja potrebuje in takrat tudi gledalec čuti, da se mu je ogrelo srce. Glavna odlika filma je, da ta uspe svojo zgodbo napolniti s pristnimi emocijami, ne da bi se pri tem zatekala k sentimentalizmu ali pomilovanju težavnega položaja glavne junakinje; potrebnih je zgolj nekaj molčečih prizorov, katere poganja čudovito zadržana in hkrati globoko ekspresivna igra Clinchove, da nam lik Cait preraste k srcu in zato tudi bolj intenzivno spremljamo njeno čustveno potovanje po idiličnem irskem podeželju. Pohvalno je tudi, da film večino dialogov ohranja v irskem narečju, kar zgodbi doda mnogo pristnosti, režiser in scenarist Colm Bairead pa že tako dovolj čustveno izkušnjo začini s čudovitimi podobami podeželske narave, tenkočutno glasbo ter umirjenim, venomer melanholičnim vzdušjem. The Quiet Girl lahko brez težav uvrstimo med najbolj emocionalno filmsko izkušnjo letošnjega leta.