Napovedniki za najnovejši celovečerec veterana Stevena Spielbega, napol avtobiografsko dramo The Fabelmans, so dajali vtis, da želi Spielberg znova pihati na dušo oskarjevski publiki s še enim filmom na temo posameznikove ljubezni do sedme umetnosti in iskanja lastne identitete med procesom težavnega odraščanja. In pričujoči film do neke mere izpolni ta pričakovanja; pred gledalcem se odvija zgodba zgodba o Sammyju, ki se že kot otrok zaljubi v film in sanja o dnevu, ko bo lahko postal filmar, vendar ga na poti do tja čaka veliko izzivov, med drugim tudi razumevanje kompleksnega odnosa med sicer dobrosrčnima staršema, ki pa s seboj vlačita cel kup osebnostnih težav; film namreč potegne zanimiv vidik, kjer Sammy preko snemanja dogodkov iz življenja njegove družine sčasoma odkrije luknje v zakonu svojih staršev . Če potegnemo črto, je The Fabelmans na površju še ena od mnogih zgodb o odraščanju mladega umetnika, ki skuša najti svoj prostor pod soncem, hkrati pa razumeti svet okoli sebe in na nek način se Spielberg oklepa preverjene formule; z dobršno mero humorja, za omenjenega filmarja značilne sentimentalne navihanosti in pristnih emocij se pred gledalčevimi očmi odvija poznana zgodba, ki pa proti pričakovanjem nikoli ne zapade v dolgočasje ali monotonost. Veliko razlogov za tako dober rezultat nosi izvrstna igralska zasedba, kjer se poleg novinca Gabriela LaBella še posebej izkažeta Paul Dano in Michelle Williams v vlogah Sammyjevih konfliktnih, vendar toplih in razumevajočih staršev, v epizodnih vlogah pa se izkažejo tudi veteran Judd Hirsch, Seth Rogen in izredno duhoviti David Lynch. A tisto, kar film dela tako posebnega, je več kot očiten dokaz, da je Spielberg svojo zgodbo izkazal z ljubeznijo in presenetljivo veliko mero iskrenosti. Nekatere gledalce bi znalo zmotiti, da je film v prvi vrsti osebna / družinska drama, saj se zgodba ne ukvarja preveč s političnim in družbenim ozračjem tedanjih časov (občasno se dotakne pojava antisemitizma v šolah, vendar na precej osnovni ravni), Spielberg pa tudi v najbolj kruto realističnih trenutkih ohranja visoko mero nostalgičnosti, ki pa tokrat ni preveč moteča. The Fabelmans je eden od Spielbergovih najbolj osebnih in tudi najboljših filmov v karieri.