Nekje v zadnji tretjini (anti)božične akcijske komedije Violent Night smo gledalci priča prizoru, kjer Božiček (David Harbour) z macolo mlati armado roparskih specialcev ob spremljavi božičnega napeva Christmas Time Bryana Adamsa. Kombinacija brutalnosti in poetične sentimentalnosti je kakopak perfektna in odlično povzame bistvo komedij, ki se lotevajo božičnih in novotelnih praznikov na bolj odrezav, ciničen in politično nekorekten način. Težava je zgolj v tem, da je tovrstnih filmov že malo morje kot npr. Bad Santa, Krampus, Gremlins ter Silent Night Deadly Night, zato je potrebno biti v tem podžanru prazničnih filmov še posebej domiseln in drzen. Tu pa žal komediji Violent Night krepko spodrsne, saj gre za film, ki precej očitno kopira elemente zgoraj omenjenih filmov, četudi ne razume povsem, kaj je te filme naredilo tako priljubljene in legendarne. Podobno kot v Bad Santa je tudi tokrat glavni junak Božiček, ki pije, preklinja, bruha in urinira na mimodioče in podobno kot v Home Alone smo tudi tokrat priča roparskemu napadu na hišo premožnih ljudi, katere mora Božiček rešiti pred golo smrtjo. A kaj se zgodi, ko film postreže z liki, ki so bodisi ekstremno nadležni, boleče stereotipni ali odvratno zoprni ter s ponavljajočo in monotono akcijo, ki meni, da je za dober komični učinek dovolj že to, da nekoga oblečeš v božičkov kostum in temu naročiš, naj mlati mimoidoče z macolo? Odgovor je preprost; Violent Night, mestoma duhovit in s strani Harbourja odlično odigran, povečini pa generičen, predvidljiv, neizviren in razvlečen film. Violent Night je tako film, o katerem ni moč veliko govoriti, saj je resnično tako pozabljiv in formulaičen, da gledalcu ponudi malo razlogov, da bi si ga ogledal več kot enkrat.