Čivavogrizek je mini glasbena rubrika na blogu Razgledano, namenjena recenziranju obskurnih, ekstremnih in brutalnih plošč iz enako zloveščega kot tudi privlačnega undergrounda, kjer se venomer rojevajo provokativne, seksi in okusno krvave ideje.
Mexican Cose // Urn Split
Pričujoči split prinaša dva sveža komada teksaških norcev Mexican Coke in Urn iz Dallasa. Oba benda povezuje strast do izredno hitrega in agresivnega hardcore punka, ki skupno v slabih treh minutah postrežeta s kratko, vendar udarno kitarsko godbo. Mexican Coke se predstavijo s komadom Urban Cowboy, ki se tematsko nanaša na policijsko nasilje oz. na trenutke satirično opisuje, kako modri angeli v mestih predstavljajo prej nadlogo kot korist. Komad je izredno udaren in v stilu najboljše doze kokaina udari poslušalca v žilo. Nič slabše se ne odrežejo Urn, ki pa v rahlo arogantnem (vendar prisrčnem) slogu napovejo popolno uničenje vsega obstoječega in ta propad bo prinesel kar bend sam. To sicer zveni nekoliko smešno – in do določene mere celo je – vendar pa Urn dobesedno koljejo vse pred seboj, se poslovijo v stilu Umazanega Harryja in za seboj ne pustijo ničesar. Ampak res… dobesedno ničesar. Božanski split za oboževalce mišičastega hardcore punka.
Altar of Gore: Infinite Visions of Violence
Iz Teksasa in Dallasa pa naravnost v New Jersey, kjer že dobrih šest let – če ne celo več – po mestnih ulicah straši monstrum po imenu Altar of Gore. Death metal dvojica, ki jo sestavljata Acolyte of the Foul Ones (ne, to ni šala, to je vzdevek tipa, znanega zgolj po imenu Tom oz. TG) in kitarist Joe Aversario, ki ima za seboj sodelovanja v toliko bendih, da jih je težko našteti vse. Kot je moč soditi po imenu, Altar of Gore preigravata srhljiv in udaren miks black in death metala, ki temelji na ponavljajočem ritmu agresivnih kitar in apokaliptičnega kruljenja, umazane produkcije in grobega zvoka, kar je razumljivo, saj imamo opravka z demo posnetki. Štirje komadi, združeni na pričujočem ploščku, predstavljajo pravo underground besnilo z vokali, ki zvenijo kot kričanje jeznih duš, ujetih v dvanajstem delu pekla. Da, Altar of Gore nista tu, da bi vam prihranila muke ob napovedanem koncu sveta, ampak jih podaljšala in jih celo naredila užitne. In slednje dvojici uspe neverjetno dobro; Infinite Visions of Violence je izvrstna zbirka hrupa, blasfemičnosti, pokola, propada, seksa in dekadance, ki bo več kot pisana na kožo vsakem oboževalcu underground metala. In četudi plošček sledi enakemu ritmu, ki ga redno spreminja, vanj vloži zlovešče kitarske solaže in vokalne linije, ob katerih album nikoli ne zapade v dolgočasje ali ponavljanje. Underground mojstrovina.
Bidirna Dhamani: Bidirna Dhamani
Iz Amerike pa naravnost v Indijo, natančneje v osrčje underground metal scene v Kalkuti, za katero vemo, da je na tem področju izredno dinamična, živa in bistveno bolj agresivnejša od evropskih in čezlužnih glasbenih ekstremistov. Indijski brutah death / black metal je res nekaj posebnega in Bidirna Dhamani s svojim ploščatim prvencem oz. demo posnetkom to vsekakor dokazujeta; dvojec v sestavi Durgaddha in Nistarakya sledi izročilu bendov kot so Kapala, Brahmastrika in Tetragrammacide, vendar bi težko rekli, da omenjene kolektive zgolj generično oponaša. Daleč od tega; Bidirna Dhamani je glasba, ki znova temelji na ponavljajočih ritmih ter postopnem kombiniranju hromečih vokalov in kitarskega naprezanja v želji, da vsak komad na plati predstavlja prav posebno zvočno izkušnjo kaosa, uničenja, grešnih misli, seksualnih sprevrženosti in sadizma. Trije komadi v skupnem trajanju dvajsetih minut odpirajo vrata v svet teme in obupa, pri tem pa vzamejo talce (beri; poslušalca) in jih zverinsko mučijo, dokler svoje duše ne prodajo hudiču. Bidirna Dhamani niso klasičen bend, ki bi ponujal zbirko komadov za različne priložnosti; so izkušnja, ki bo godila izbrancem, medtem ko se bodo ostali poslušalci lahko cvrli na ražnju blasfemije.
