“Arabec se v delu pojavi petindvajsetkrat, ime pa ni omenjeno niti enkrat,” reče Harum, brat umorjenega Arabca, ki je klonil pod streli čustveno otopelega in uradnika Meursaulta v literarni klasiki Tujec francoskega mojstra absurda Alberta Camusa. Kratki roman, ki je postal eno od temeljnih del francoskega povojnega eksistencializma, je v literarnih krogih kakopak upravičeno obravnavan kot literarna mojstrovina, vendar pa se alžirski novinar in pisatelj Kamel Daoud v svojem knjižnem prvencu Primer Meursault dotakne Camusovega dela na nekoliko bolj drugačen in osvežujoč način; kot kritični opazovalec, ki skuša obstoječi zgodbi dodati manjkajoče dimenzije s poudarkom na zgodbo o “pozabljenem” Arabcu, ki je bil doslej obravnavan zgolj kot naključna žrtev Mersaultovega absurdnega zločina. Roman, zasnovan kot monolog v več delih, je prvoosebna pripoved Haruma, brata ustreljenega Arabca z imenom Musi, katerega odraščanje je zaznamovano s senco bratove smrti in velikih političnih preobratov v Alžiriji, ki so bili posledica nasilne kolonizacije. Harum je kot pripovedovalec nezanesljiv in več kot očitno nagnjen k dramatizaciji in pretiravanju, toda vsako besedo njegove zgodbe poganja želja po tem, da bi svojemu bratu povrnil izgubljeno identiteto in znano fabulo Tujca predstavila v popolnoma drugačni luči.
Kadar je govora o nadaljevanjih bodisi filmov bodisi knjig, se seveda pojavi visoka stopnja tveganja, da ta vedno znova zgrešijo poanto svojih predhodnikov in jih celo osramotijo. Na srečo Primer Meursault ne spada v to kategorijo, četudi bi roman težko označilil za spoštljiv poklon Camusovi mojstrovini; Daoud namreč slovitega avtorja drzno preizprašuje, bralcu, ki je morebiti navdušen nad kultrnim romanom, meče v brk sarkastične pripombe in postavlja vse, kar je o Tujcu vedel dosedaj, pod velik vprašaj. Proti pričakovanjem te drzne poteze opravi samozavestno in prepričljivo, še posebej zaradi zanimivega psihološkega portreta glavnega junaka in osvežujočih novih pogledov na Meursaultovo zgodbo. Tako se roman med drugim oddalji od camusovega absurdizma in načenja teme freudovske posesivnosti matere na sina, rasizma v obdobju kolonializma ter brezupa neprivilegiranega družbenega sloja. Končni rezultat je za bralca naporen, na trenutke nekoliko ponavljajoč, vendar še vedno udarec in unikaten roman, ki služi kot kritičen dodatek Camusovi klasiki.
