Romantične komedije so bile v 80. in 90. letih še posebej dobičkonosen filmski žanr, vendar pa jih je večina skoraj vedno sledila isti formuli mlajših moških in žensk ali pa oseb v srednjih letih, ki iščejo ljubezen in ob tem trčijo ob številne ovire. Film Grumpy Old Men to formulo nekoliko začini z nekoliko tvega potezo; za glavna junaka postavi zagrenjena upokojenca Johna in Maxa, ki sta si že vrsto let v laseh in uživata v medsebojnem otročjem nagajanju. Njun konflikten odnos pa postane še bolj napet s prihodom privlačne nove sosede Ariel, ki v obeme prebudi strast in hkrati tudi gorečo željo po lovu za njeno pozornostjo. Grumpy Old Men vsaj na prvi pogled ne obeta veliko; zaplet je dokaj klišejski in težko bi rekli, da zgodba zavije v nepredvidljive smeri. A tisto, kar film režiserja Daniela Petrieja dvigne krepko nad povprečje je v prvi vrsti idealna igralska zasedba; veterana Jack Lemmon in Walter Matthau sta naravnost odlična v glavnih vlogah in uspeta zgodbi dostaviti ogromno šarma in presenetljive iskrenosti. V rokah katerihkoli drugih igralcev bi John in Max izpadla kot ošabni karikaturi, medtem ko jima Lennon in Matthau doda ogromno dimenzij in s tem ustvarita lika, s katerima se gledalec nemudoma poistoveti. Enako velja za vse ostale like; Ann-Margaret je kot Ariel naravnost očarljiva, medtem ko veteran Burgess Meredith kot Johnov jezikavi oče. Druga močna plat filma je njegov topel humor, ki sicer ima smisel za zbadljivke, cinizem in ironijo, vendar pa hkrati ne pozabi na srčnost in dobrovoljnost; v tem filmu ni dobrih ali slabi ljudi, so zgolj preprosti vsakdanji ljudje s svojimi prednostmi in slabostmi. Kar pa je najbolj pomembno; navkljub familiarnosti pa je zgodba presenetljivo prizemljena in brez odvečne sentimentalnosti. Grumpy Old Men je film, ki brezhibno lovi ravnotežje med lahkotnim in inteligentnim ter z vsemi aduti ustvari eno boljših romantičnih komedij 90. let.