Naslovna junakinja pričujočega filma, sicer celovečernega prvenca režiserke in scenaristke Sophie Galibert, je 25 – letna izgubljenka (odlična Alex Trewhitt), ki nerodno lovi ravnotežje med bedno službo, ločenima staršema, fantom, ki si služi denar z vrtenjem glasbe na lokalnem drsališču ter obetavno, vendar nejasno kariero plesalke na kotalkah. In da bi bila mera njene eksistencialne krize polna, jo nekega sobotnega popoldneva preseneti neprijetna novica; je v desetem tednu nosečnosti in ima na voljo zgolj 24 ur, da se odloči, če bo obdržala otroka. Cherry je preprost film o preprostih ljudeh, ki se znajdejo v ne ravno preprosti situaciji, ob kateri so se prisiljeni zazreti vase in opraviti nekakšno avtorefleksijo lastnih življenj in kdaj je potrebno, da človek pusti za seboj neobremenjeno mladost ter stopi v svet odraslosti. Film se sicer delno dotika problematike splava oz. ženske odločitve o tem, kaj bo storila s svojim telesom, toda njegov fokus je na kratkem, vendar pomembnem čustvenem popotovanju glavne junakinje, ki preko vprašanja o tem, če bi obdržala otroka v resnici razgalja stisko marsikaterega mladega človeka, ki se zatakne na poti v odraslo življenje. Galibertova se ne zateka k politično korektnem moraliziranju in gledalcu niti pod razno ne polaga v usta, kako bi moral razmišljati, saj je v film v prvi vrsti osebna zgodba, začinjena s toplim humorjem, enako duhovitimi kot tudi realnimi dialogi ter zelo življenjskimi liki, s katerimi se lahko vsakdo delno identificira. Zna se zgoditi, da bodo nekateri gledalci konec filma razumeli kot jasno podajanje družbenega sporočila, zavitega v fasado naivnega sentimentalizma, toda Cherry je preveč inteligenten film, da bi se zatekal k takšnim manipulacijam. Gre za prikupno, toplo, resnično in ganljivo komično dramo o odločitvah, odraščanju in ceni svobodne volje.