Slovenski družbeni prostor je v zadnjih letih med drugim okupiran tudi z vročimi debatami na temo privatiziranja naravnih virov in človekove pravice do čiste pitne vode, vrelišče konfliktnih debat pa je bilo doseženo z lanskoletnim referendumom o vodah. S tega vidika bi lahko film Ameba, sicer tretji igrani celovečerec Blaža Završnika, označili za preroškega; zgodba je namreč postavljena v temačno prihodnost, ki pa zagotovo prihaja (zato se tudi film začne z domiselno obrazložitvijo, da je posnet po resnični prihodnosti); v majhnem mestu podjetje Orfej prevzame nadzor nad vodnimi vir in lokalnemu prebivalstvu zapre pipe. Najboljši prijatelji Dacho, Tunja in Lučke, ki se preživljajo s preprodajo drog, hkrati pa skrbijo za svoje disfunkcionalne družine, kmalu ugotovijo, da imajo nekateri privilegirani meščani še vedno prost dostop do vode, zato krenejo na pot maščevanja in iskanja pravice v svetu, kjer pa koncept socialne države ne obstaja več. Završnik je pričujoči film posnel z minimalnimi finančnimi sredstvi, močno okrnjeno tehnično ekipo ter igralskimi naturščiki (glavne vloge so prevzeli člani rap skupine Matter), kar se na končnem izdelku sicer rahlo pozna, še posebej zaradi nekaterih tehničnih napak, občasno amaterske igre in neenakomernega tempa zgodbe, ki privede do šibkega epiloga, od katerega bi na obravnavano problematiko pričakovali več udarnosti in dorečenosti. Navkljub temu pa je Ameba zgovoren primer nizkoproračunskega filma, ki svoje omejenosti obrne sebi v prid; minimalistična temačna podoba, enolične lokacije zapuščenih industrijskih objektov in pustih stanovanjskih blokov ter vzdušna glasbena podlaga gledalca prepričljivo pahnejo v tesnobno in zadušljivo distopično prihodnost, dobro izrisani liki ter presenetljivo močni nastopi glavnih igralcev pa pripomorejo k temu, da družbeno sporočilo o tem, da človeštvo naravne vire obravnava kot nekaj samoumevnega, pride do gledalčevih ušes na subtilen in nevsiljiv način. Ameba je film, ki iz manj uspe narediti več in s tem ostati v trajnem spominu.