Beograd, leta 1995. Tekom ene noči se pred očmi gledalca odvrtijo usode dvajsetih posameznikov, ki tako ali drugače padejo v absurdni in tragikomičen vrtinec nasilja, izgubljenih sanj, prazne nostalgije in negotove prihodnosti. Mladenič ukrade avtomobil, njegov lastnik pa se znese nad njegovim siromašnim očetom. Vročekrvnež začne ustrahovati potnike nočnega avtobusa. Taksist skuša s pivom podkupiti policista. Možakar se vrne iz tujine, da bi pokrpal odnos z bivšo ženo, vendar pri tem trči ob njenega nezrelega novega ljubimca. Bosanski voznik avtobusa se sooča z dejstvom, da njegov sin opravlja nečedne posle. Vse to in še več ponuja kultni srbski film Bure baruta, posnet po istoimenski gledališki predstavi, ki ponudi tragikomičen in absurden portret sodobne povojne Srbije, ki se je po po uradnem zatišju na bojiščih začela spreminjati v eksplozivni sod smodnika (od tod tudi naslov filma). Film z značilnim balkanskim humorjem odlično pilotira med različnimi vinjetami, ki so na prvi pogled zgolj bežno medsebojno povezane, vendar pa hkrati tvorijo mozaik disfunkcionalne srbske družbe in njenih uničujočih kompleksov, ki so posledica tako vojne kot z njo povezanega vala nacionalizma, cenenega lokalpatriotizma in militarizacije. Bure baruta morebiti prinaša precej depresivno sporočilo o tem, kako Srbija (in z njo vse države, vpletene v krvav balkanski konflikt) lenobno sedi na prižganem sodu smodnika, toda režiser in soscenarist Goran Paskaljević s pomočjo bogatega igralskega ansambla (Miki Manojlović, Aleksandar Berček, Bogdan Diklič, Sergej Trifunović in Dragan Nikolić) ustvari izvrstno večplastno mojstrovino, ki spravi v smeh in solze. Nedvomno eden od najboljših balkanskih filmov vseh časov.