“Sedaj sem postal smrt, uničevalec svetov,” je zlovešči citat, ki izhaja iz starega indijskega zapisa Bhagavad-gite, vendar pa ga širša javnost pogosto omenja v povezavi z ameriškim fizikom J. Robertom Oppenheimerjem (1904 – 1967), “očetom” atomske bombe, ki je končala 2. svetovno vojno in hkrati nehote tlakovala pot kasnejši hladni vojni med svetovnima velesilama ZDA in Sovjetsko zvezo. Njegova vpletenost v nastanek bombe predstavlja tudi osrednji motiv najnovejšega epskega celovečerca Christopherja Nolana s preprostim naslovom Oppenheimer; film se povečini osredotoča na prikaz razvoja Projekt Manhattan v skrivnem puščavskem laboratoriju Los Alamos, hkrati pa razgali kompleksno moralno dilemo, s katero se je Oppenheimer soočil po slovitem padcu atomskih bomb na japonski mesti Hirošimo in Nagasaki. Četudi se zdi, da film o skupini fizikov, ki želijo “roditi” bombo vseh bomb, na prvi pogled ne prinaša ničesar zanimivega za povprečnega gledalca, Nolanova obrtniška spretnost, samozavest in predvsem briljantno razumevanje tematike uspejo ustvariti srhljivo epopejo, ki je hkrati spomenik človeškemu napredku kot tudi opomin, da največjo grožnjo človeštvu predstavlja človeštvo samo. Kot je moč pričakovati od Nolana, je tudi Oppenheimer zaznamovan z dinamičnim dogajanjem, nekonvencionalnim načinom pripovedi, razkošno vizualno podobo, izpiljenim zvokom, ganljivo glasbo ter zrelim obravnavanjem večno aktualne teme zlorabe znanstvenega napredka v militaristične namene. Film je tudi napolnjen s prvorazrednimi igralskimi talenti, ki so povečini dobro izkoriščeni (predvsem Cillian Murphy in Robert Downey jr., ki se jima verjetno nasmihata oskarjevski nominaciji), žal pa jo slabše odnesejo ženski liki, kjer sta tako Emily Blunt kot Florence Pugh precej v ozadju. Oppenheimer je zahteven, veličasten, ambiciozen in pretresljiv epos, ki ga lahko dostavi zgolj filmar takšnega kalibra kot je Nolan.