Zgodba o nastanku filma Keane je zanimiva; Ameriški režiser in scenarist Lodge Kerrigan je okoli leta 2004 načrtoval snemanje drame In God’s Hands o družini, ki se je po ugrabitvi otroka prisiljena soočiti z grozljivimi občutki krivde in žalovanja, vendar pa realizacija filma ni nikoli uspela, zato je Kerrigan ohranil motiv ugrabljenega otroka in okoli njega zgradil mikroproračunsko gverilsko psihološko dramo, posneto v slabem mesecu dni za manj kot milijon dolarjev. Naslovni junak filma je rahlo duševno prizadeti možakar, ki ga spremljamo med tavanjem po mestu, kjer poskuša najti službo in streho nad glavo, postopoma pa je razkrito, da pravzaprav išče svojo hčerko, ki je bila pred nekaj meseci ugrabljena pred njegovimi očmi. Film, posnet v grobem dokumentarističnem stilu z več minut trajajočimi kadri, je v prvi vrsti priložnost za eno od najboljših vlog Damiana Lewisa, ki je kot prizadeti, razočaran in jezni Kean naravnost fantastičen in s svojo manično predstavo pri gledalcu zbudi tako sočutje kot tudi strah. Filmu je v veliko pomoč tudi močan scenarij, kjer se Kerrigan odpoveduje osladnim družbenim komentarjem in namesto tega prisega na nefiltrirano resničnost, kjer molk pove več kot tisoč besed. Vsak kader, umeščen na umazane mestne ulice in notranjost utesnjenih stanovanj, perfektno zajame stisko glavnega junaka in njegovo neuspešno odisejado, hkrati pa venomer ohranja določen nivo misterija, ob katerem se gledalec sprašuje, če se za dejanji osrednjega lika morebiti skriva nekaj bistveno bolj zloveščega. Navkljub mnogim adutom pa Keane trpi za t.i. sindromom kratkega filma, kar pomeni, da bi bistveno bolje funkcioniral v kratkometražni obliki, saj je veliko prizorov v filmu rahlo razvlečenih in zgodba včasih potrebuje ogromno časa, da se začne razvijati v nek zanimiv konflikt. Toda nobena napaka ni preveč usodna, da bi film Keane pahnila v morje povprečnosti; še vedno gre za izvrstno odigrano, ganljivo in srhljivo potovanje v brezno krivde, razočaranja in obupa človeka, ki je izgubil vse.