Letošnje leto se bo v zgodovino sedme umetnosti med drugim zapisalo tudi kot leto, ko je postalo jasno, da je Wes Anderson ujetnik samega sebe; nekoč očarljivi pripovedovalec zgodb, ki so spretno prepletale elemente magičnega realizma, surrealizma, absurdnosti in teatralnosti, je zadnja leta zataval v slepo ulico ekstremne pretencioznosti, kreativne lenobnosti in naveličanega provociranja tistega dela občinstva, ki je še pripravljeno spremljati njegove reciklirane in vse bolj nesmiselne filme. The Wonderful Story of Henry Sugar, sicer prva od štirih načrtovanih filmskih adaptacij kratkih zgodb Roalda Dahla, vsaj na prvi pogled daje občutek, da je Anderson vendarle uspel posneti film, ki bo zabaval še koga drugega kot zgolj njega samega; zgodba o ošabnem bogatašu, ki s pomočjo guruja osvoji znanje gledanja brez odpiranja oči, s svojo barvitostjo, vsebinsko večplastnostjo in močnim moralnim sporočilom vsekakor deluje aktualno tudi po več kot pol stoletja. Škoda le, da Anderson še vedno ne more iz svoje kože in tako dostavi še en film, ki se lahko pohvali z vrhunskimi produkcijskimi zmožnostmi, domiselno teatralno montažo in vizualnim razkošjem, žal pa vse te adute zadušijo neznosno zoprni in nesmiselnimi pripovednimi prijemi, ki so (podobno kot pri njegovem prejšnjem celovečercu Asteroid City) očitno duhoviti samo še Andersonu. Znova imamo opravka z igralskimi prvoligaši (Benedict Cumberbatch, Ben Kingsley in Dev Patel), ki z monotono hitrimi glasovi pred kamero dobesedno prebirajo Dahlovo literarno predlogo (na tej točki se bo marsikateri gledalec vprašal, zakaj ne bi raje vzel v roke knjigo kot pa gledal film s scenarijem, ki zgolj prepiše vse besede iz adaptirane zgodbe), hkrati pa tekmujejo v tem, kdo bo hitreje filmu odvzel voljo do življenja. Kot že rečeno; film je tehnično in vizualno fenomenalen, toda na vsebinski ravni obtiči nekje med dolgočasnim, zoprnim in negledljivim. The Wonderful Story of Henry Sugar je tako film, s katerim je Anderson znova dokazal, da unikatnost ne prinaša vedno nekaj dobrega, še posebej, če nisi pripravljen sprejeti dejstvo, da te je povozil čas.
