Čezlužniške moderne komedije, ki ciljajo na bolj politično nekorekten in “umazan” humor, se ponavadi osredotočajo zgolj na zbijanje cenenih šal na račun spolnosti, verižno preklinjanje ter pogosto nevmesne popkulturne reference (dober primer tega je skoraj vsak film, ki se ga dotakneta Judd Apatow in Seth Rogen). Bottoms vsaj na prvi pogled spada v to kategorijo; gre za srednješolsko komedijo o dveh najstniških lezbičnih izobčenkah, ki sta močno zatreskani v dve vrstnici, sicer članici šolske navijaške ekipe, ena od njih pa je celo v resnem razmerju s priljubljenim športnim gizdalinom. Da bi punci lažje opozorili nase, po spletu okoliščin ustanovita ženski klub za samoobrambo, ki nemudoma pritegne visoko število članic in glavni junakinji zelo hitro postanega najbolj priljubljeni dijakinji na šoli, vendar za zelo visoko ceno. Bottoms vsekakor spada v kategorijo najstniških komedij tipa American Pie in Road Trip, kar pomeni, da gledalca bombardira z visoko dozo pogosto absurdnega in nesramnega črnega humorja, ki ne pozna zavor, temu pa doda začimbo satiričnega vpogleda v t.i. ameriški primitivizem, kulturo nasilja, dvoličnega feminizma in sprejemanja drugačnosti. Film zastavljene cilje doseže dokaj uspešno, še posebej zaradi pristopa, ki ne vključuje (pretirane) sentimentalnosti, pridigarskega politiziranja in – kar je še najbolj pomembno – niti kančka resnosti. Bottoms bi na najlažji način opisali kot odštekano uro in pol dolgo epizodo kultne serije South Park, ki se dela norca iz praktično vsega, pri tem pa ne pozna zavor in usmiljenja. Z drugimi besedami; film sprejme svojo neresnost in pri njej vztraja vse do konca, k še boljšemu rezultatu pa pripomorejo simpatične igralske predstave (Rachel Sennott in Ayo Edebiri sta morebiti na začetku zelo nadležni, vendar pa se gledalec nanju hitro privadi), nekaj resnično posrečenih šal ter domiselna mešanica brutalnosti in pocukranosti. To pa ne pomeni, da je Bottoms resnično vreden vseh pohval, ki jih je moč prebrati na spletu; zgodba je še vedno precej predvidljiva in se ne uspe docela odreči sentimentalnosti, tako kot pri vsaki “umazani” komediji tudi tokrat humor ne zadane vedno v polno in z vidika satire ima film veliko neizkoriščenega potenciala. A glede na to, da so vsebinsko podobni izdelki skoraj vedno neprebavljivi, je Bottoms več kot spodobna zabava za pregajanje dolgčasa.
