Ena od večjih izgub, ki jih je letos utrpel filmski svet, je bila tudi nenadna smrt legendarnega režiserja in scenarista Williama Friedkina. Filmski avtor, ki se ni nikoli bal provokativnosti in premikanja meja znotraj posameznih žanrov, si je tik pred svojo smrtjo za labodji spev izbral sodno vojaško dramo The Caine Mutiny Court-Martial, ki temelji na istoimenski gledališki igro in pred njo tudi romanu Hermana Wouka. V igri in knjigi spremljamo nenavadni incident na vojaški ladji Caine, ki se nekega dne znajde sredi ekstremnih vremenskih razmer, zaradi katerih izbruhne konflikt med veteranskim poveljnikom Queegom in mlajšim poročnikom Marykom. Slednji zaukaže, da se Queega zaradi domnevne psihične nestabilnosti razreši iz funkcije poveljnika ladje, incident pa kmalu pristane na vojaškem sodišču. Sodni proces tudi predstavlja glavnino filma The Caine Mutiny Court-Martial; gledalci spremljamo zaslišanja vseh vpletenih ter besedne dvoboje med neizprosno tožilko ter moralno razklano obrambo, kjer sta oba prisiljena slediti svojim interpretacijam dogodkov na ladji, ki so privedli do upora. Friedkinov poslednji celovečerec je eden od tistih filmov, ki se poslužujejo principa “manj je več” in dokažejo, da za dober film včasih ni potrebno nič drugega kot ena lokacija, odlični dialogi in pestra igralska zasedba, kjer seveda briljirata predvsem Kiefer Sutherland in Jason Clarke kot poveljnik Queeg in obrambni odvetnik Greenwald. Friedkinova spretna režija in močan scenarij uspejo iz ene same lokacije iztisniti vse potrebno za gledalčevo zavzeto spremljanje dogajanja, k še boljši izkušnji pa pripomore tudi moralna sivina zgodbe, ki jo film sicer venomer izpostavlja. Tukaj ni dobrih in slabih fantov, zmagovalcev in poražencev… je zgolj portret izredno kompleksne situacije, iz katere nihče ne bo izstopil z zgolj manjšimi posledicami. To je še posebej izrazito v zadnjem prizoru filma s čudovitim monologom, ki služi tudi kot klofuta dejstvu, da pravica in resnica predstavljata dvorezni moralni meč. The Caine Mutiny Court-Martial je zavidanja vredno slovo filmskega mojstra, ki je z njim zgolj potrdil svojo umetniško nesmrtnost.