Na zgodbe o priseljencih pogosto gledamo iz napačnega zornega kota; ne gre zgolj za zgodbe o tem, kako se ljudje iz tuje države soočajo z novo “tujo” državo, ampak se preko njih odpirajo univerzalne teme osamljenosti, iskanja identitete in ljubezni, s čimer pa se lahko identificira prav vsak. Črno-bela komična drama Fremont je ena od teh univerzalnih zgodb, saj spremlja trpki vsakdanjik osamljene afganistanske begunke Donye (čudovito zadržana Anaita Wali Zada), nekdanje vojaške prevajalke, ki živi v kalifornijskem mestu Fremont in je zaposlena v majhni kitajski restavraciji, kjer je njena zadolžitev pisanje cenenih motivacijskih sporočil, vstavljenih v piškotke za srečo. Četudi se na prvi pogled zdi, da ima Donya urejeno življenje, temu še zdaleč ni tako; zaradi težav z nesprečnostjo začne obiskovati ekscentričnega psihiatra, obsedenega z Twainovim romanom Beli očnjak, hkrati pa jo dolgočasna vsakdanja rutina pride do živega in tako začne iskati nekakšno potrditev ali pa celo ljubezen v svetu, ki jo enako močno sprejema kot tudi odriva stran. Fremont, četrti celovečerni film iranskega filmarja Babaka Jalalija, bi na najbolj preprost način opisali kot ganljiv in eleganten poklon zgodnjim delom mojstra filmskega minimalizma Jima Jarmuscha, saj poleg čudovito preproste črno-bele fotografije postreže s trpkim črnim humorjem, umirjenim tempom, briljanto uporabo alegorij (od plehkosti piškotkov za srečo do karakterizacije glavnega lika omenjenega Twainovega romana) melanholično pripovedno nitjo, ki navidez naključno beleži male dogodke iz vsakdanjika glavne junakinje ter sproščeno glasbno podlago, ki sega od akustične kitare do insomničnega jazza in predstavlja svojevrstnega pripovedovalca. Četudi drži, da Fremont nima neke jasno začrtane zgodbe (vsaj v tradicionalnem smislu ne), je njegov namen jasen; gledalcu na subtilen in nesentimenalen način prikažati težavno življenje beguncev v svetu, ki ga ne razumejo, hkrati pa izpostaviti dejstvo, da smo globoko v sebi vsi “begunci” oz. posamezniki, ki hrepenimo po razumevanju in sprejemanju. Fremont se zaradi svoje iskrenosti, duhovitosti in predvsem nevsiljivih družbenih komentarjev uvršča med najboljše filme letošnjega leta.
