“Psi imajo samo eno slabo lastnost; zaupajo človeku.” In zaupanje predstavlja osrednji motiv najnovejšega celovečerca Luca Bessona z naslovom DogMan, ki na prvi pogled deluje kot reciklaža filmske uspešnice Joker s psmi, kar je precej natančna oznaka. V obeh filmih sta namreč glavna junaka družbena izobčenca s travmatičnim otroštvom, psihičnimi težavami in impulzivno, včasih tudi nasilno obsebnostjo. Bessonov “Joker” je Douglas (znova fantastični Caleb Landy Jones), ki je odraščal v nasilni družini in dober del svojega otroštva preživel v kletki s potepuškimi psmi, katere njegov oče trenira za ilegalne borbe. Med ujetništvom uspe vzpostaviti globoko vezo s štirinožnimi kolegi in v dobi odraslosti postane na invalidski voziček priklenjen ekscentrik z malo vojsko psov, ki je zanj pripravljena kršiti zakon, med drugim tudi ubijati. DogMan, vmesna pot med psihološkim trilerjem in črno komedijo, je film, do katerega je treba pristopiti z določeno miselnostjo; Besson življenjsko zgodbo glavnega junaka predstavi z estetiko okrutnega socialnega realizma, tej pa doda tudi močno začimbo absurdnega, ki bo pošteno preizkušala gledalčevo potrpljenje. Na tej točki je treba razumeti, da je DogMan zamišljen kot Bessonov poklon plemeniti naravi psov, ki so ena od redkih živih bitij z občutkom za zvesto, empatijo in razumevanje. Če gledalec sprejme te sicer hvalevredne režiserjeve namere, bo brez težav prebolel nekatere nenamerno komične trenutke in absurdno akcijo, ki v zadnji tretjini skoči do maksimuma. In navkljub tem problematičnim trenutkom je DogMan še vedno učinkovit, napet, duhovit, čustven in s strani Jonesa virtuozno odigran psihološki triler, ki vleče ogromno vzporednic s Phillipsovo mojstrovino Joker, hkrati pa ohrani dovolj domiselnosti in izvirnosti, da ni zgolj njena nesramna kopija. Bessonova oda štirinožnim prijateljem zadane v srce, pa četudi pri tem pretirava.