Manodrome je sodobni izraz, ki je prišel v veljavo šele s pojavom interneta; gre za oznako za t.i. incele oz. moške, ki na spletnih forumih združeni širijo sovraštvo do žensk, nekateri pa se okličejo za borce za moške pravice. Manodrome, drugi celovečerec južnoafriškega režiserja Johna Trengova, poskuša toksično mentaliteto omenjenih skupnosti predstaviti skozi psihični propad Uber voznika Ralphieja, ki je že v uvodnih kadrih filma nekakšen incel v nastajanju; med vožnjo budno občuduje oprsje stranke, ki doji svojega otroka, v telovadnici se napol razgaljen občuduje v ogledalu, hkrati pa mu preseda tesnobno razmerje s punco Sal, s katero pričakuje svojega prvega otroka. Njegovo obnašanje, ki je sprva pričakovano pasivno agresivno, se poslabša, ko preko prijatelja stopi v stik z moško skupino za samopomoč, preko katere začne spoznavati svoj pravi jaz, to pa ga postopoma pelje na rob živčnega zloma in v brezno ekstremnega nasilja. Manodrome je s svojo hektično montažo, pogosto agresivno glasbeno podlago in izrazito temačno fotografijo več kot očiten poklon Fincherjevi klasiki Fight Club, kjer moški šele ob sproščanju agresije začnejo pridobivati identiteto in (sicer zgrešeno) veljavo v svetu. Seveda je odgovor na vprašanje, če se pričujoči film uspe približati Fincherjevi mojstrovini, popolnoma odveč, kar pa ne pomeni, da Monodrome spada v kategorijo filmov, vrednih zgolj hitrega odpisa. Trengove navkljub nekaterim pomanjkljivo razvitim delom zgodbe (o omenjeni moški skupini za samopomoč izvemo bore malo) uspe obdržati gledalčevo pozornost z vzdušno neprijetno atmosfero, namerno kaotičnim tempom in predvsem izvrstno igro glavnega igralca Jesseja Eisenberga v verjetno eni od od svojih najboljših predstav v karieri. Eisenberg uspe držati film pokonci tudi v najšibkejših trenutkih nepotrebne eksplotacije in šokiranja zavoljo šokiranja, zgodba pa je dovolj razdelana, da v gledalcu zbudi vsaj malce potrebe po razmisleku o tem, kako daleč lahko družbo pripelje toleranca do toksičnega obnašanja jeznih moških.