Ameriški pisec Bret Easton Ellis je na začetku 90. let pošteno razburkal svetovno javnost s provokativnim satiričnim romanom American Psycho, kjer je bralec spremljal prvoosebno pripoved Patricka Batemana, ki podnevi dela kot borzni posrednik na Wall Streetu, ponoči pa se spremeni v serijskega morilca, ki ga močno vznemirja bolečina. Brutalne usmrtitve živali, prostitutk, klošarjev, službenih kolegovi in celo otrok mu predstavljajo vir zabave, s katerim neguje svojo popolno čustveno izpraznjenost. Roman, ki ga sprva nihče ni želel izdati, kasneje pa vsak prepovedati, predstavlja vse prej kot hvaležno gradivo za filmsko adaptacijo, vendar pa se je tega podviga samozavestno lotila režiserka Mary Harron in dobrih deset let kasneje posnela svojo verzijo romana American Psycho, v kateri je vlogo Batemana odigral takrat še vzpenjajoči se mladi igralec Christian Bale. Ta je svoj lik zasnoval na srhljivem intervjuju s Tomom Cruisom in fenomenalno utelesil Batemanov narejeni mačizem, kronično narcisoidnost ter prikriti sadizem. V rokah kateregakoli drugega režiserja bi pričujoči film izpadel kot popolna katastrofa, toda Harronova samozavestna režija, stilsko dovršena in izpiljena vizualna podoba, piker črni humor in izvrstni igralskih ansambel poskrbijo, da filmski American Psycho nikoli ne izgubi stika z rdečo nitjo romana, pa četudi ob tem omili nasilje in daje več poudarka na satiričnem in psihološkem vidiku Batemanove zgodbe. Film prepričljivo obudi hedonistični duh 80. let, hkrati pa gledalca enako močno očara kot tudi šokira, še posebej po zaslugi Balove magnetne igre čistokrvnega psihopata. American Psycho je vzoren primer kompromisne adaptacije zloglasnega romana, ki ohrani njegovo izvorno sporočilo, ob tem pa žrtvuje nekaj brutalne ostrine, po kateri knjiga še danes zbuja duhove.