The Maus se začne kot bleda kopija klasike preživetja Deliverance; mlademu paru Selmi in Alexu se med vožnjo po gozdovih v vzhodni Bosni pokvari avtomobil, zato nadaljuje svojo pot peš in kmalu zatem trči ob dva sumljiva možakarja, ki paru sicer ponudita pomoč, vendar se kmalu izkaže, da so njuni nameni vse prej kot dobri. Kar se bere kot precej klišejski zaplet praktično vsake srhljivke o preživetju v divjini in težavnih odnosih med ruralnim in urbanim, je zgolj ena od plasti pričujoče psihološke srhljivke, ki se drzno loteva občutljive problematike travm, ki jih na posamezniku pusti vojno nasilje. Glavna junakinja filma Selma (čudovita Alma Terzić) je namreč bošnjakinja, ki je bila za časa vojne na balkanu priča umoru svojih staršev, njihove ostanke pa najdejo šele mnogo leta kasneje na neoznačenem grobišču. Vojne je sicer že zdavnaj konec, toda travma živi naprej in ta predstavlja osrednji motiv filma režiserja in scenarista Yaya Herrera; Selma je tragičen lik, ki zaradi vojnih grozot še vedno tiči v preteklosti in stik z bosansko naravo v njej prebudi grozljive spomine, kar je nakazano s premetenimi skoki med resničnostjo in halucinacijami, ki spremljajo Selmo na vsakem koraku. Film gledalca prepriča z vrhunsko tesnobno atmosfero in inovativno rabo kamere (film je poln dolgih “zalezovalskih” kadrov, ki pomagajo dvigovati suspenz), poled odličnih igralskih predstav pa se Herrero najbolj izkaže s svojo subtilno in provokativno vizijo ozadja balkanskega konflikta in kako se vojna v tem delu sveta za mnoge ni končala. Film proti koncu resda nekoliko preveč zajadra v brisanje meja med fantazijo in resničnostjo, zato marsikateremu gledalcu rdeča nit ne bo povsem jasna, toda The Maus je še vedno izvrstna grozljivka, ki strese do kosti.

Ocena